Arhiv NTRC

Uroš Kolar, ki je po izobrazbi magister biologije in ekologije z naravovarstvom, se je po študiju odločal o nadaljevanju svoje poti. Spoznal je, da mu več kot denar pomenita ljubezen do zemlje in nadaljevanje družinske tradicije. Vinogradniško kmetijo je prevzel pred petimi leti. »Škoda se mi je zdelo, da bi svoje prednike pustil na cedilu. Oče me je podprl, spoznal je, da je bolje, da se kmetovanja loti sveža moč. Morda se glede vseh mojih idej z mano ni strinjal povsem, saj so se mu zdele precej drugačne od tistega, česar je bil vajen. A vendarle se je za številne moje zamisli izkazalo, da so dobre, da se dobro tržijo, in tako je raslo tudi očetovo zaupanje,« razmišlja.

Opravil je poklicno kvalifikacijo za vinogradnika in kletarja, najpomembnejše pa se mu zdijo izkušnje. Teh mu kljub mladosti ne manjka, saj je od malih nog spremljal vsa opravila v vinogradu in kleti. A kot poudarja, je v tem poslu odločilno, da ima vinar dober okus. »Če daš enako moko desetim različnim gospodinjam, boš dobil deset različnih vrst kruha. Tako je tudi z vinom. Če daš enako grozdje desetim vinarjem, boš dobil deset različnih vin. Prepričan moraš biti v svoj okus in svoj vonj. Gre za dar, ki ga nima vsak. Tega se enostavno ne da naučiti.«

V kapljici se »okusijo« kraški pojavi

Predniki Vinogradništva Kolar so prvo vinsko klet postavili leta 1602. Naslednje generacije so nato leta 1862 drugo klet postavile bližje domačiji Kolarjevih. Vinogradi se razprostirajo na območju osamelega krasa, kjer se sredi celinskega podnebja pojavljajo povsem kraški pojavi. Ime kraja Ponkvica sporoča, da je območje bogato s ponikalnico, tam so še uvale in vrtače. Uroš Kolar meni, da trte niso žejne, zahvaljujoč visoki ravni podtalnice, in da tudi sestava tal s kraškim apnencem in z laporjem vpliva na kakovost žlahtne kapljice.

Pri Kolarjevih pridelujejo svežo linijo vin, ki jih z drugimi štajerskimi vinarji predstavljajo pod imenom Pubec. Prodajajo tudi odprta in buteljčna vina. Najboljše letnike zorijo in jih ustekleničijo po dveh letih. Čez približno mesec bo na vrsto za stekleničenje prišel laški rizling letnik 2017, ki so ga dolgo časa pustili na finih drožeh. Laški rizling je paradni konj vinogradništva med suhimi vini, med polsladkimi sortami je veliko priznanj doslej požel rumeni muškat. Slednji je prvo mesto v tej kategoriji osvojil tudi na čezmejnem ocenjevanju vin v sklopu mednarodnega projekta In cultura veritas.

Ceni tradicijo, a ne spi na lovorikah

Skrbeti za vinograd, kjer je trenutno približno 12 tisoč trt, seveda ni mačji kašelj. »Že stari rek pravi, da je trta rastlina, ki ima rada sonce, a ne more živeti brez vinogradnikove sence,« pojasni sogovornik, ki nasad trt, velik približno tri hektarje, obnavlja iz leto v leto. Prilagaja ga tako, da vrste med trtami niso ožje od dveh metrov. To mu omogoča mehansko obdelavo z malo večjimi stroji, posledično za pridelavo vin uporablja manj pesticidov.

Roke so še vedno nepogrešljive pri večini zelenih opravil. Večino strokovnega dela pri rezitvi opravi sam, pri spravljanju odvečnega lesa iz vinograda mu pomagajo člani družine. Prikrajševanje mladik ali vršičkanje opravlja strojno. Pojasnil je, da je tako enostavneje, saj lahko stroj sproti razkužuje in z njim lepše opravi delo. S posebnim strojem mulči med trtami, kar pripomore k temu, da dobijo korenine dovolj zraka. S še eno posebno napravo odstranjuje listje okoli grozdja. Zaradi tega sonce lažje obsije grozde, jagode imajo manj kisline in pridobijo več sladkorja. Grozdje je tudi manj vlažno in manj gnije. »Vinogradniki v Italiji in Franciji vinograde na takšen način obdelujejo že dolgo. Takšno obdelavo si lahko privoščijo, ker imajo trte v ravnini. V Sloveniji se s takšnim načinom dela srečujemo od leta 2010, če le imamo primerno zasnovan nasad. Tisti, ki se poklicno ukvarjamo z vinogradništvom, vedno več denarja vlagamo v naprave za obdelavo tal in vinogradov.« Ko se bliža čas trgatve, spet ne gre brez številnih ljudi, ki zavihajo rokave in oberejo sočne plodove.

Foto: Arhiv NT (Andraž Purg - GrupA, SHERPA)

Uroš Kolar: »Lepo bi bilo, če bi ob osebnih praznikih in posebnih priložnostih za darilo pri lokalnem kmetu kupili domačo salamo, kruh, testenine, sir ali vino. To bi morali razumeti kot dobro delo, s katerim pomagamo kmetu, ohranjamo delovna mesta na podeželju in obdelano krajino.«

Preberite več v Novem tedniku