»Skoraj ne mine dan v letu, da ne bi šel v gozd«
Roman Zakšek je z gozdom povezan že od otroštva. Na domači kmetiji v občini Krško je očeta že od majhnih nog spremljal pri delu v gozdu, nato se je v mladih letih poročil na domačijo v Golobinjeku na Planini pri Sevnici, kjer danes z družino skrbi za 47 hektarjev skrbno negovanih gozdov. Med domačini je cenjen po svoji družabnosti in pripravljenosti, da pomaga vsakomur, ki potrebuje pomoč. Njegovo ljubezen in skrb za gozd je mogoče začutiti takoj. Prepoznali so ju tudi v Zavodu za gozdove Slovenije, kjer so tudi letos v vsaki od 14 območnih enot izbrali najbolj skrbnega lastnika gozda, ki izstopa po zglednem gospodarjenju z njim. V območni enoti Celje so tako v letu 2024 izbrali ravno njega. Ni naključje, da je bil za najbolj skrbnega lastnika gozda v preteklosti izbran že njegov brat.
V mladih letih je odraščal na kmetiji v občini Krško, kjer je z očetom opravljal veliko del v gozdu. To ga je, kot pravi, zaznamovalo za vse življenje. Kmalu po osnovni šoli je spoznal ženo Metko, se z njo poročil in se preselil na njeno družinsko Novakovo domačijo na Planini pri Sevnici. Tam sta si ustvarila družino in zagospodarila na domačiji.
Podjetje za sečnjo
Ko je Roman prišel na Novakovo domačijo, je ta obsegala 20 hektarjev zemlje, danes obsega 70 hektarjev površin, od tega 47 hektarjev gozda. »Ko sva se z Metko poročila, sva začela razmišljati, kdo od naju bo hodil v službo. Ker sem imel sam že od doma veliko znanja o gozdarjenju, sem začel delati v gozdu in sem svoje storitve tudi ponujal. Višek denarja sva nato vedno vlagala v zemljo in gozd,« je povedal Roman. Že leta 1984 je kot eden prvih zasebnih kmetov opravil tudi usposabljanje na področju sečnje, spravila in nege gozda. »Območna enota Brežice in območna enota Celje sta na Planini organizirali izobraževanje za svoje zaposlene gozdarje. Uspelo mi je doseči, da sem se usposabljanja lahko udeležil tudi sam, ki sem bil zasebni kmet, vendar sem moral podpisati pogodbo, da jih ne bom terjal za delovno mesto,« se spominja.
Deset let kasneje, leta 1994, je tako Roman ustanovil svoje podjetje za sečnjo. Kmalu sta z ženo kupila prvo gozdarsko žičnico, zato je Roman v veliki meri opravljal žično spravilo lesa. »Ves čas sem imel od tri do štiri zaposlene, s katerimi sem za druge opravljal storitve,« je povedal Roman in dodal, da je bila žena Metka tedaj tudi edina gozdarska žičničarka v Sloveniji. Kmalu po letu 2000 je Roman žičničarstvo ukinil ter še naprej delal usluge na gozdarski prikolici in traktorjih, prav tako je ves čas delal tudi v svojem gozdu.
Vpeta cela družina
Ker so imeli doma veliko kmetijo, ki so jo postopoma razvijali in nadgrajevali, so v družini ves čas veliko časa posvečali tudi delu z živino. Romanu in Metki so tako na kmetiji kot tudi v gozdu pomagali njuni trije otroci, na katere sta še posebej ponosna. »Vsi trije otroci so se uspešno izšolali. Sin je doktor znanosti, hčerki sta magistrici ekonomije in strojništva,« ponosno pove Roman. »Najini otroci so bili vedno vpeti v delo doma. Že od otroštva so si lahko z njim zaslužili tudi svoj denar, s katerim so lahko razpolagali. Čeprav nihče ni ostal doma na domačiji, naju tudi zdaj redno obiskujejo in nama še vedno pridejo pomagat, ko na primer siliramo in podobno. Imava tudi pet vnukov, ki so zelo radi tukaj.«
Pred približno dvema letoma in pol sta se zakonca Zakšek preusmerila v ekološko kmetovanje. V hlevu imata zdaj približno 30 glav živine, a kot poudarita, zdaj uživata sadove truda. Ogromno časa in truda Roman še vedno vsakodnevno vlaga tudi v gozd, ki je razpršen okoli domačije. »Skoraj ne mine dan v letu, da ne bi šel v gozd vsaj za uro. Izjema je le kakšen dopust. V gozd se rad zapeljem tudi s štirikolesnikom,« pove.
Foto: Nik Jarh
Več preberite v Novem tedniku.
