Nik Jarh

Nemški okupator je med drugo svetovno vojno iz Slovenije izgnal več kot 63 tisoč Slovencev. Največ, približno 45 tisoč, v nemška izgnanska taborišča, bistveno manj na Hrvaško in Madžarsko ter v Srbijo. Med izgnanimi je bilo tudi približno 20 tisoč otrok. Ena od njih je bila Jožica Hren Podlesek, ki je letošnjo pomlad dopolnila 93 let. S fotografom Nikom sva jo obiskala na njenem domu na Rečici ob Savinji. Prevzela naju je s svojo vedrino, toplino in prijaznostjo. »Tako sem bila vesela, ko ste me poklicali po telefonu in vprašali, ali lahko prideta na obisk,« je dejala šiviljska mojstrica, ki je imela v Celju svojo šiviljsko obrt, zadnjih deset let pred upokojitvijo pa je skrbela za izdelavo kostumov v celjskem gledališču. Med nizanjem spominov je vidno ganjena govorila tudi o otroških letih, ki jih je preživela v nemškem taborišču za izgnance.

Na manjši kmetiji v Bistrici ob Sotli je šestčlanska družina Podlesek živela povsem običajno. Imela je nekaj živine, večino hrane je pridelala doma, tudi vinsko kapljico. Jožica je najstarejša od petih otrok, štirje so se rodili pred drugo svetovno vojno, eden po njenem koncu. Devet let je bila stara, ko je družino pretresla novica, da bo morala zapustiti svoj dom.

Nik Jarh

Pretreseni in nemočni

Septembra 1941 so jih odpeljali v zbirni center na grad Rajhenburg pri Brestanici, od koder so jih z vlakom napotili v delovno taborišče v nemško mesto Untermarchtal. »Spomnim se, kako je bil oče povsem strt in obupan, razmišljal je celo o pobegu. Mama je zbrala dovolj moči, da ga je tolažila in bodrila. Najmlajši brat še ni dopolnil enega leta, sestra je imela tri leta, drugi brat jih je imel sedem. Bili smo pretreseni in nemočni. Nismo vedeli, kaj nas čaka,« pravi Jožica, ki ji spomin kljub častitljivim letom še dobro služi.

Le krajši čas so bili v taborišču v nemškem Untermarchtalu. »Kljub vsemu hudemu smo bili hvaležni, da smo kot družina lahko ves čas bivali skupaj. Oče je hodil na delo. Nekega dne je pobegnil z delovišča, vendar so ga ujeli. Pristal je v zaporu.«

Nik Jarh

Bratec skoraj umrl

Nekaj mesecev kasneje so jih, kot še pravi Jožica, prestavili v taborišče v Badlibencel. »Oče je delal v tovarni odej, mama je hodila čistit k eni od nemških družin. Za otroke v taborišču so skrbele nune. Večji otroci smo imeli tudi pouk. Bivali smo v manjšem prostoru, v katerem so nas nadlegovale stenice. Pogosto smo bili lačni. Zato smo se otroci tako zelo razveselili, ko nam je mama nekega dne prinesla pecivo od gospe, pri kateri je delala.«

Njen najmlajši brat, star približno leto, je zbolel zaradi hude astme. Ker se je začel dušiti, so ga odpeljali v bolnico v Ulm, kjer je ostal na zdravljenju več mesecev. »Ko so mami sporočili, da je ozdravel, je odšla ponj, a je ni prepoznal. Kar nekaj časa je potreboval, da se je spet navadil nanjo. Predvsem zaradi slabe hrane je kasneje zbolela tudi moja sestra,« niza utrinke iz taboriščnega obdobja.

Vriskal od veselja

Družina Podlesek se je vrnila domov septembra 1945. »Ko smo z vlakom prispeli v Slovenijo, je oče vriskal od veselja. Kmeti iz Bistrice ob Sotli so nas z železniške postaje v Dobovi domov odpeljali s kombiji. Sledil je šok. Naša domača hiša je bila skoraj povsem uničena. Kočevarji so v njej gojili zajce. Zavihali smo rokave, da je bil naš dom spet primeren za bivanje,« se spominja sogovornica in doda, da lačni niso bili, saj so jim kar nekaj časa Američani zagotavljali prehrambene pakete.

»Na vasi smo si družine pomagale. Pri sosedih so imeli mlin, zato so naši mami dali moko, da je lahko doma pekla kruh. Imeli smo tudi mleko, saj je oče kupil kravo z denarjem, ki ga je zaslužil z delom v taborišču.«

Nik Jarh

Prihod v Celje

Jožica je po vojni končala osnovno šolo, a ji starša zaradi pomanjkanja denarja nista mogla omogočiti nadaljnjega šolanja. »Sedemnajst let sem bila stara, ko je naš sosed Miloš Lipej, priznan čevljar v Celju, moja starša prepričal, da sem se lahko preselila v Celje, kjer sem živela pri sorodnikih njegove žene. Gospa je bila šivilja, zato sem se navdušila nad šivanjem.«

V mestni šivalnici Neva, kjer se je izučila za šiviljo, je delala nekaj let. Opravila je tudi šiviljski mojstrski tečaj. Ko je šla vodja šivalnice na porodniški dopust, je prevzela vodenje šivalnice s približno 15 zaposlenimi. »Šivale smo ženska oblačila po naročilu. Imele smo veliko dela, saj so bile ženske zadovoljne z našimi izdelki in so se vračale,« pojasni Jožica, ki je takrat veljala za eno boljših šiviljskih mojstric v Celju in okolici. Zato je odprla svoje šiviljstvo. »Rek kovačeva kobila je vedno bosa še kako drži. Vedno mi je primanjkovalo časa, da bi šivala oblačila tudi zase,« prizna z nasmehom.

Nik Jarh

Ljubezen šivilje in krojača

Njen pokojni mož Ivan Hren je bil krojač na Rečici ob Savinji. Spoznala sta se leta 1975 na sestankih sekcije šivilcev in tekstilcev takratne obrtne zbornice. »Ivan je bil zelo zanimiv sogovornik, zato me je očaral. Bil je vdovec in deset let starejši od mene.« Dve leti kasneje sta se poročila in takrat se je iz Celja preselila na Rečico ob Savinji, kjer je imel Ivan svojo krojačnico. Svojo šiviljsko obrt v Celju je zaprla.

Da je Jožica izvrstna šivilja, so vedeli tudi v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, zato so ji leta 1978 ponudili službo. »Kar nekaj časa so me nagovarjali, saj sem oklevala. Naposled sem pristala na sodelovanje in ni mi žal. Med celjskimi gledališčniki sem preživela deset zelo prijetnih delovnih let. Leta 1988 sem se upokojila,« še doda čila 93-letnica.

Najzahtevnejši kostum

Šivanje kostumov za igralce ji je predstavljalo zahteven, a tudi zanimiv izziv. »Šivati kostume je nekaj povsem drugega kot šivati ženska oblačila. Najbolj zahtevno je bilo šivati kostume za vlogo Hamleta v istoimenski gledališki predstavi Williama Shakespearja. Večinoma so bili kostumi iz usnja. Kostumografka je narisala skice, po katerih smo jih šivali na roke,« pojasni, pri čemer z navdušenjem doda, kako lepo se je počutila med celjskimi gledališčniki. Z njimi je potovala tudi na gostovanja.

Nik Jarh

»Med igralci sta mi najbolj prirasla k srcu Milada Kalezić in Peter Boštjančič, ki sta bila zasebno par. Zbližala sem se z njuno hčerko, ki je večkrat prišla na gledališke vaje. Tako prisrčen otrok je bila. In tudi z drugimi igralkami ter igralci sem se lepo razumela. Takrat je celjsko gledališče vodil Borut Alujevič, izjemen človek,« poudari. Gledališko umetnost je vzljubila, zato sta z možem Ivanom redno hodila na gledališke premiere.

»Lepo je živeti«

Kako ji uspeva ohranjati zdravje in dobro voljo kljub visoki starosti, jo vprašam. »Vsi imamo v življenju izzive. Zelo pomembno je, da kljub temu ohranjamo vedrino, hvaležnost in veselje do življenja. In da se ob težjih preizkušnjah ne zadržujemo v nedogled v občutjih žalosti, namoči, jeze ali obupa. Kljub vsemu je lepo živeti, mar ne?«

Hvaležna je, da kljub visoki starosti nimam večjih zdravstvenih težav. »Pestijo me bolečine v vratnem delu hrbtenice in križu, zato hodim počasneje in bolj previdno. Redno hodim na zdravniške preglede v Celje. Nedolgo nazaj sem opravila temeljit in celovit pregled. Moj zdravnik pravi, da niso odkrili posebnosti.«

Dneve si popestri z manjšimi opravili po hiši, z branjem knjig in gledanjem televizije, saj želi biti, kot pravi, na tekočem glede dogajanja doma in po svetu. Vsak prvi petek v mesecu Jožice ne boste našli doma, saj se ta dan odpravi v Celje na srečanje s kolegicami. »Dobimo se v lokalu ob Savinji. Ob kavi in soku klepetamo in obujamo spomine.«