Arhiv Lokalno.si

V sprejemnici Belokranjskega muzeja v Metliki bodo danes ob 18. uri predstavili knjigo Alme Karlin ''Moji izgubljeni topoli''. V njej so združei spomini pisateljice, pesnice in popotnice kot umetniški dokument o doživetjih druge svetovne vojne, ki jo je preživljala tudi v mariborskem zaporu, v Beli krajini in Dalmaciji.

Ob tej priložnosti bodo predstavili še najnovejšo knjižico iz zbirke Belokranjski muzej za mlade 4: MUZEJSKI KOMPAS, Vodnik po stalni razstavi Belokranjskega muzeja za nižje razrede osnovnih šol.

Alma Vilibalda Maksimilijana Karlin se je rodila 12. oktobra 1889 v Celju. Kot večina takratnega celjskega meščanstva je tudi Alma govorila in pisala v nemškem jeziku, slovenskega jezika pa ni govorila najbolje in ga tudi ni uporabljala veliko. Karlinova je že kmalu pokazala smisel za glasbo, risanje, še najbolj pa za učenje tujih jezikov. Srednjo šolo je končala v Grazu, od tam pa je leta 1913 odšla v London študirat jezike. Študirala je angleščino, francoščino, latinščino, italijanščino, norveščino, danščino, finščino, ruščino in španščino, kasneje pa se je učila še perzijsko, kitajščino in japonščino. V začetku 1. svetovne vojne, leta 1914, se je morala umakniti na Švedsko in Norveško, ker je bila kot državljanka Avstro-Ogrske v Londonu nezaželjena. Leta 1919 se je vrnila v Celje in kmalu že odšla na pot ter bila z doma vse do leta 1928. V tem času je prepotovala ves svet in si med drugim ogledala Južno in Severno Ameriko, Daljni Vzhod, Tihomorske otoke, Avstralijo in Azijo. O svojem potovanju in doživetjih je pisala v različne časopise in revije. Bila je dolgoletna etnografinja in zbirateljica, večino predmetov, ki jih je nabrala na svojih potovanjih, je pošiljala domov (nekateri ohranjeni primerki z njenih potovanj so danes shranjeni v Pokrajinskem muzeju v Celju). Njena zadnja postaja na potovanju je bila Indija, od koder se je leta 1928 vrnila v Celje - tam je živela do svoje smrti.

Ob zasedbi Jugoslavije jo je leta 1941 preganjal gestapo in jo končno aretiral, zaplenil njeno premoženje ter jo poslal v Dachau, vendar pa se ji je s poti v taborišče nekako posrečilo pobegniti v partizane. Z osvobojenega ozemlja v Črnomlju je odšla v Dalmacijo in o partizanskem gibanju pisala celo Churchillu. Iz časa NOB je ohranjenih več njenih partizanskih zgodb.

Po vojni oblasti niso hotele imeti ničesar s pisateljico, ki je pisala nemško. Almino privarčevano imetje je bilo v bankah v tujini, kamor ni mogla, tako da se je preselila v majhno hišo na hrib Pečovnik nad Celjem, kjer je večkrat trpela pomanjkanje.

Svoje življenje je Alma Karlin zaključila 14. januarja 1950 v Pečovniku pri Celju, pokopana pa je na Svetini.

Napisala je 20 romanov, potopisov in zgodb, v njeni zapuščini pa je še približno 40 neobjavljenih besedil, novel, črtic in poljudnoznanstvenih člankov, 400 pesmi, 98 listov notnih zapisov ter več kot 500 rastlinskih listov in risb.

V Pokrajinskem muzeju Celju je urejena stalna etnografska zbirka Alme Karlin, v kateri je okoli 800 njenih predmetov in 400 razglednic, vendar pa je njena zapuščina razpršena po različnih krajih in je vsaj še enkrat tolikšna.