Za vedno smo se poslovili od Henrika Burkata Henčka. V triinsedemdesetem letu starosti ga je po operaciji srčnih žil izdalo srce. Henček je zapustil Slovencem skrinjo pesmi, ki bodo še dolgo polnile programe radijskih postaj, ki predvajajo narodno - zabavno glasbo. Spomnimo se le nekaterih: Niagara cviček Falls, Polka, valček, rock,n,roll, Metliška črnina, Bugi vugi, Samo lepa mora bit, Mamici, Sončna Dolenjska, Kmečka malica, Očetov nasvet.

Henček je večkrat zabaval zdomce v Ameriki in Kanadi, igral je v Avstraliji, Nemčiji, Švici, Italiji in Avstriji, bil je gost številnih televizijskih oddaj, z igranjem in humorjem je razveseljeval ljudi na neštetih veselicah in svatbah, prvi je prejel zlatega petelina v oddaji radia Ljubljana Lojtrca domačih, nekaj njegovih plošč je bilo prodanih v nakladi sto tisoč izvodov, kar je bil svojevrsten rekord tudi za minule čase, ki jih še ni zaznamovala elektronika do te mere, da so izvajalci lahko srečni, če dandanašnji prodaja več kot petsto kosov svojih glasbenih izdelkov. Ko je izšla prva Henčkova plošča, so se zanjo v neki belokranjski trgovini ljubitelji narodno - zabavne glasbe skoraj stepli, v drugih slovenskih krajih pa so na nakup ljudje stali v dolgi vrsti.

Prvo harmoniko je dobil Henček, ko je bil star deset let. Njegovim staršem so jo prodali Romi iz Žabjaka, denar za nakup pa so dobili Burkatovi s prodajo krave.

Ko smo s kombijem, ki ga je vozil Henčkov starejši sin Tomaž, pred leti potovali na nastop v Velenje, se je nenadoma pojavil pred nami voz lojtrnik. Tomaž je zaviral in malo je manjkalo, da nismo pristali na vozu. Henček je bil zelo jezen, Tomaž pa je mirno rekel: «Kaj se razburjaš, oče. Če mi ne bi uspelo pravočasno zavreti, bi pa bili ponovno na Lojtrci domačih. Kaj hočeš lepšega?«

Henček je bil preprost kmečki fant, ki ni poznal not, je pa zato toliko bolj poznal dolenjskega človeka in dolenjsko deželo. Ko ga je prešinila melodija, jo je igral toliko časa, da si jo je zapomnil, največkrat pa mu je po njegovem igranju nato note zapisal Boris Kovačič, ki je bil kar nekaj let njegov glasbeni sodelavec. Nadomestil ga je Berti Rodošek in kmalu so nastale pesmi, ki so jim prisluhnili tudi mladi, pevka Metka Kastrevc pa je postala prava zvezda. Pomislite: Henčkove pesmi so pričeli vrteti tudi po disco klubih, glasbeni strokovnjaki pa so zmajevali z glavami, češ ta Henček bo pokvaril slovensko narodno - zabavno glasbo. Pa je ni. Pridal ji je kanček modernosti, k čemur sta prispevala svoj delež tudi njegova sinova Tomaž in Toni, ki sta postala nosilna stebra Henčkovega ansambla.

Poleg harmonike, ki ga je spremljala domala vse življenje, je bila Henčkova ljubezen tudi njegov vinograd. Tam je našel svoj mir, spoznal pa je tudi, da je peronospora živ hudič.

Henček, hvala, da smo te imeli.