Celjan Đorđe Dimitrijević Išče lepoto, ki je globlja od vidnega
»Osnovna človekova potreba je, da izrazi sebe, svoj notranji svet, prepreden z osebnimi oziroma intimnimi občutji in razmišljanji. Vsak najde svoj način izražanja,« je prepričan Celjan Đorđe Dimitrijević, ki je svoj izrazni kanal prepoznal v risanju in slikanju. »Spomnim se, kako sem že kot otrok z navdušenjem opazoval okolico in zanimive podrobnosti natančno prenašal v risbo. Začutil sem, da me to najbolj osrečuje in izpopolnjuje. In danes vem, da je to moja pot.« Ni se vpisal na akademijo za likovno umetnost, študiral je biokemijo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, ves čas pa je na različne načine izpopolnjeval znanje in veščine risanja in slikanja ter v sebi vztrajno negoval vizijo, da bo nekoč odprl svoj atelje, v katerem bo tovrstno znanje prenašal na druge. Lani si je željo izpolnil, odprl je Atelje Ayin, prvi klasični atelje realizma v Celju.
Odraščal je v družini, ki ji umetnost ni bila tuja. Njegova babica je nekaj malega risala, najbolj jih je v družini navdihovala glasba. »Tako sem bil v odraščajočih letih v stiku z umetnostjo. Še bolj sta me nagovarjala lepota narave in skrivnost človeka, saj sta v meni prebujala globoko čudenje in radovednost. Skozi slikarstvo iščem lepoto, ki je globlja od videnega,« poudarja 39-letni Celjan, ki je hvaležen, da mu je celjska mestna občina omogočila najem prostora, v katerem si je uredil atelje. V njem poučuje klasične tehnike risanja in slikanja. Atelje je poimenoval Ayin, kar v hebrejščini pomeni oko – videnje – vizija – imaginacija. Nahaja se v bližini Slovenskega ljudskega gledališča Celje, kjer je zaposlen kot scenograf.
Slikarski mojstri 19. stoletja
Đorđe formalne izobrazbe s področja risanja in slikanja sicer nima, goji pa strast in ljubezen do tovrstnega ustvarjanja, zato veščine ves čas nadgrajuje. »Začelo se je z radovednostjo in notranjim klicem, predvsem pa s sposobnostjo čudenja in z željo po nenehnem učenju.« Učenje v Ateljeju Ayin temelji na metodah iz akademskih ateljejev 19. stoletja, kot so Jean-Leon-Gerome, Leon Bonnat in Carolus Duran. »Francoski slikar Jean-Leon- Gerome je bil znan po svoji natančnosti in mojstrstvu v realističnem slikarstvu, kar se odraža v našem pedagoškem pristopu. Poseben poudarek dajemo metodi, ki temelji na znamenitih ploščah Charlesa Barguea. Te plošče so bile razvite v sodelovanju z umetnikom Geromom in so bile zasnovane za poučevanje akademskega risanja. Študenti se skozi kopiranje teh plošč učijo osnovnih principov sorazmerja, senc, svetlobe in natančnosti, kar jim omogoča razvijanje spretnosti, ki so potrebne za realistične upodobitve portretov, figur in tihožitja. Sistem poučevanja je zelo jasen in učinkovit. Osnova sta osredotočanje na pomembnost risbe in poučevanje gledanja,« je še pojasnil in dodal, da je njegov atelje na Mednarodnem obrtnem sejmu v Celju prejel naziv Mosov podjetnik zaradi inovativnosti, kreativnosti in podjetniškega duha.
Da bi narisala vnuke
Pred približno dvajsetimi leti je bila v italijanskih Firencah ustanovljena prva šola klasičnega risanja in slikanja, sledil je njihov razmah po Evropi. Tovrstno tradicijo želi gojiti v Celju in okolici. V njegov atelje prihajajo ljudje različnih starosti in z različnimi pričakovanji. Najmlajši učenec je star 11 let in po Đorđevem mnenju kaže izjemno natančnost pri risanju. Najstarejša učenka jih šteje 75. Prišla je, ker želi narisati svoje vnuke. Đorđe je vesel tudi srednješolcev, ki se želijo vpisati na likovno akademijo ali študij likovne pedagogike. Ne le iz celjske regije, ampak tudi iz drugih koncev Slovenije.
»Menim, da je dober umetnik tisti, ki obvlada veščine risanja in slikanja. To je dragocen temelj, na katerem lahko potem razvija svojo izraznost oziroma umetniško prepoznavnost. Zavedam se, da je gradnja temeljev lahko tudi naporna, a se obrestuje, saj lahko risar oziroma slikar ustvarja svobodno. V vsem, kar bo naslikal, bo gledalec našel povezanost z umetnikovim sporočilom.« Ob tem Đorđe ne skriva načrtov, da bi Atelje Ayin prerasel v šolo risanja in slikanja. Pravi še, da razmišlja o pripravi razstave, na kateri bi se njegovi učenci predstavili s svojimi likovnimi deli. Kdaj bo, še ne ve.
Ponosen na učence
V vseh teh letih je tudi njegova zbirka likovnih stvaritev postala obsežna. Ko mu bo čas dopuščal, jo bo temeljito pregledal in pripravil izbor del, s katerimi se bo prijavil na katerega od mednarodnih slikarskih natečajev. Na njih se s svojim delom predstavijo tudi še neuveljavljeni ustvarjalci, denarne nagrade so mamljivo visoke. »Mika me ameriški natečaj Arc Salon. Želim, da bi se jih udeleževali tudi moji učenci, saj so nekateri talentirani, vsi pa ustvarjajo z navdušenjem. In to največ šteje. Med učenci so tudi takšni, ki so talent za risanje prepoznali v mladosti, a so ga zanemarili zaradi številnih drugih obveznosti, zdaj pa ga ponovno prebujajo in v tem neizmerno uživajo,« doda Đorđe, ki je na vse svoje učence ponosen in se z njimi veseli njihovih uspehov. »Vesel sem bil, ko je ena od mojih učenk opravila sprejemne izpite za študij likovne pedagogike. Drugi sem pomagal pri ustvarjanju portfolija za akademijo za likovno umetnost in oblikovanje. Skratka, tudi v prihodnje bom ljubiteljem risanja in slikanja, ne glede na to, koliko so stari in kakšna so njihova pričakovanja, pomagal, da bodo pridobili temeljne tehnične veščine, s katerimi bodo lahko izrazili svoj ustvarjalni potencial. Verjamem v pomen discipliniranega dela in natančnost, predvsem pa v to, da se vsak lahko nauči risanja, če si to zares želi.« (Foto: Nik Jarh)
