Martina in Radojko v vinogradu prednikov ustvarjata dodano vrednost
Obiskali smo posestvo Bela gora blizu šentjurskih Dramelj.
Medtem ko številni ljudje opuščajo vinograde, Radojko Pelengić in Martina Strniša dokazujeta, da je možno v vinskih trtah poiskati dodano vrednost. Na svojem posestvu, ki sta mu nadela ime Bela gora, gospodarita po načelu manj je več. Spoštujeta zapuščino prednikov, ob čemer v butičnem vinogradu sledita svoji viziji.
Da sta na pravi poti, med drugim dokazuje to, da je njuno vino sovinjon, selekcija 2022, prejelo srebrno medaljo na letošnjem svetovnem tekmovanju Decanter. Postalo je tudi najbolje ocenjen slovenski sovinjon. Srebrno priznanje je prejelo tudi na ocenjevanju Mundus Vini.
Kjer so vinograde obdelovali že menihi
Da jima kleti še ni uspelo povsem pospraviti po trgatvi, sta na začetku obiska nekoliko opravičujoče dejala Radojko in Martina. In dodala, da tudi vinograd v tem obdobju leta ni posebej fotogeničen. A njuna zgodba in odnos do tega, kar počneta, sta nadvse zgovorna in morda še bolj slikovita kot polni trsi grozdja.
Posestvu sta nadela ime Bela gora, saj naj bi že menihi iz Žičke kartuzije, ki je oddaljena le tri kilometre, obdelovali tamkajšnje vinograde. Ker so bili oblečeni v bela oblačila, so bili opazni tudi iz doline.
Martinin dedek Franc Kačičnik je vinograd na s soncem obsijanem pobočju zasadil leta 1950. Njegova družina je v bližnjem naselju Straža na Gori imela čebelnjak in vinograde, a on je želel pisati svojo zgodbo. V najstarejšem delu vinograda še vedno uspevajo trsi, ki jih je zasadil pred več kot 70 leti. Kljub starosti še vedno lepo obrodijo.
Pri skrbi za vinograd naju vodi načelo manj je več. Vinograd obdelujeva trajnostno. Delava po občutku, zanašava se na svoja opažanja o tem, kaj se dogaja v vinogradu.
Po dedkovi smrti so vinograd prevzeli Martinini starši. V opravila sta mama in oče vključevala tako Martino kot njeni dve sestri. Ko je Martina pred dvema desetletjema spoznala Radojka, sta starša opazila, da par razmišlja s svojo glavo in da želi uvesti nekaj novosti. »Starša sta nama dala proste roke. Leta 2018 sva sama prvič ustekleničila povsem svoje vino. Pred štirimi leti sem tudi uradno prevzela vinograd,« je dejala sogovornica.
V sodelovanju z naravo
Vinograd se razprostira na površini, veliki pol hektarja. Martina in Radojko imata v najemu še sosednji vinograd, saj je njegov skrbnik pred časom preminil. Posestvo je glede na tamkajšnji vinogradniški okoliš precej majhno, kar ima tako prednosti kot slabosti.
Lastnika posestva hkrati prepletata vloge vinogradnikov, vinarjev, enologov, oblikovalcev, tržnikov in prodajalcev. Bdita tudi nad finančno in administrativno platjo svoje dejavnosti. Ker sama pišeta celotno zgodbo svojega posestva, točno vesta, zakaj nekaj delata tako, kot delata.
»Tudi kupcem nekaj pomeni, da poznajo človeka. Cenijo, da po imenu poznajo tiste roke, ki so delale na zemlji,« je povedala Martina.
Kot majhna vinarja v svojem ritmu vlagata v klet, nakup sodov in opreme ter v posodobitve. Postopoma urejata še okolico.
Roke so najpomembnejše orodje
V vinogradu vsa opravila – med drugim rez, škropljenje, košnjo – izvajata ročno. Ročna obdelava terja od njiju veliko časa. »Ko končava eno opravilo, je treba na drugem koncu vinograda začeti že druga dela. A pri taki velikosti vinograda, kot ga obdelujeva, je to še izvedljivo,« je dejala Martina.
Pri zelenih delih sledita načelom trajnosti. Vinograd med drugim škropita z algami, dodajata tudi glino za dodatno zaščito trte. Kosita ročno, ne uporabljata herbicidov. Pri košnji puščata precej visoko rast trave.
Spomladi so naši trsi videti, kot da malo zaostajajo v rasti. A nato vse nadoknadijo in bolje dozorijo.
»Ko jo zmulčimo, dobimo biomaso, ki jo vrnemo trsom,« je povedal Radojko. Za biotsko pestrost skrbita tako, da kosita le vsako drugo vrsto. Visoka trava je še posebej blagodejna poleti, saj ob visokih temperaturah blaži pripeko.
Vsaka posoda da svoj okus
Tandemu Bele gore gre v prid, da je Radojko študiral agronomijo, natančneje na smeri vinogradništvo. Ima ogromno znanja o vinarstvu.
Kot pravi, je njegova filozofija pridelave vin nekoliko drugačna od drugih štajerskih vinarjev. Sledi bolj svetovnim kot okoliškim smernicam.
»Usmerjava se v pridelavo bolj resnih, zrelih vin. Vsa vina vsaj leto dni zorijo v čisto novih lesenih sodih. Nekaj vina zoriva v betonski posodi. Poigravam se tudi z mislijo o keramični posodi.«
Kakšne prednosti imajo betonske posode za vino? Radojko je pojasnil, da beton podobno kot les dovoli neko stopnjo mikrooksigenacije, kar pomeni, da lahko vino lepo zori na drožeh. Takšna vina nimajo priokusa lesa, ampak imajo bolj mineralen okus.
V kleti vin ne pretakata po nepotrebnem. Žveplata jih zelo pozno in čim manj. »Pustiva jih, da zorijo sama. Če naredim primerjavo, gre za to, da lahko vsak sod tako kot vsak otrok razvije svojo osebnost. Na koncu, ko pripravljava zvrstno ali sortno vino, tako dobiva večplastne okuse.«
Od mešanih trt do posebnega vina
Na pobočju posestva uspeva približno 4.500 trt in v najetem vinogradu še dodatnih 600. Martina in Radojko iz tega ustvarita od šest do sedem različnih polnitev vin – med drugim sovinjon, modro frankinjo, šardone, couve in dve selekciji.
Stari del vinograda je bil zasajen zelo mešano. Ker so trte tako raznolike, lastnika posestva iz grozdja pridelujeta posebno vino, ki sta mu nadela ime skinzy. Gre za besedno igro, ki vključuje angleško besedo skin oz. koža. Vino je namreč pridelano z maceracijo, s podaljšanim stikom s kožico. »V tem vinu je verjetno cel štajerski sortiment,« je ponazoril Radojko.
Vrhunec njune skrbi za vinograd je seveda trgatev. Letos so trte obrodile nekoliko več grozdja kot v preteklih dveh letih, ki so ju zaznamovale težavne vremenske razmere.
Radojko je dejal, da je bilo grozdje po kakovosti skoraj odlično. »Trse smo končno ukrotili. Morda dajejo nekoliko manj grozdja, kot so ga včasih, a je veliko bolj kakovostno.«
Na posestvu Bela gora so imeli letos trgatev teden dni prej, kot so jo imeli v okoliških vinogradih. Po besedah sogovornika so bili trsi namreč ravno prav obremenjeni in je zato grozdje tudi prej dozorelo. Pri trgatvi so jima na pomoč priskočili sorodniki in prijatelji.
Od tujine do domovine
Si vinarji morda glede pridelave vin delijo nasvete ali jih raje ohranijo zase? Radojko pravi, da so z lokalnimi vinarji prava druščina. »Če me kdo pokliče, vedno dam dobronameren nasvet. Če ga upošteva ali ne, je njegova stvar.« S kolegi tudi degustirajo nov vinski letnik in pokomentirajo svoja opažanja.
Do letos sta Martina in Radojko večino svojega vina izvozila v Združene države Amerike, Avstrijo, Nemčijo, Belgijo in na Dansko.
Letos sta na dveh prestižnih ocenjevanjih, in sicer Mundus Vini in Decanter, dobila potrditev, da delata dobro. Odločila sta se, da se bosta zdaj usmerila na slovensko tržišče in se začela povezovati z gostinci ter vinotekami.
Zato sta uvedla nekaj sprememb. Spremenila sta steklenice, nalepke in način zapiranja. »Najbolj pomembna je vsebina steklenice. A tudi podoba je dodana vrednost. Odpiranje takšne steklenice je nekakšen obred, gostinci najprej odstranijo vosek, poduhajo zamašek, nato predstavijo vino, kar pri ljudeh zbuja pričakovanje,« sta pojasnila.
Načrtov jima ne manjka
Zaradi usmerjenosti na domače tržišče želita posodobiti tudi posestvo. Zidanica je bila zgrajena v drugačnem obdobju, ko sta Martinin ded in oče vino gostincem prodajala kar v sodih. Zdaj ko mlada naslednika žlahtno kapljico polnita v steklenice, potrebujeta večji prostor.
Zato razmišljata o dozidavi kleti s pomožnim objektom. Da bosta lahko kakšnega gosta sprejela v hladnejšem delu leta, načrtujeta preureditev notranjosti zidanice. Ob njej prve obrise že dobiva lesena terasa, kjer bosta poleti prirejala pokušine.
Kot butična vinarja skrbno izbirata, kje se bosta predstavila in kakšna je njuna cenovna politika. Sta ena redkih v ožjem okolju, ki sta glede na kakovost svojih vin določila nekoliko višje cene. »Tako po podobi steklenic kot po ceni se lahko primerjava z vinarji s primorskega konca,« pove Radojko.
Na nalepki steklenic je Martinin dedek Franc Kačičnik, po katerem je poimenovana tudi celotna blagovna znamka. »Tako sva se mu želela zahvaliti, saj brez njega ne bi mogla pisati te zgodbe. On je zasadil vinograd. Dovzeten je bil za nove ideje. V obdobju, v katerem je živel, si je veliko upal. Bil je vizionar, ki je svoje znanje rad delil z drugimi,« pripoveduje njegova vnukinja. Ponosna je, da sta z Radojkom imela toliko poguma, da sta stopila v njegove čevlje.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
