Za muzej popisali že več kot 500 kozolcev
Na območju Mirnske doline so januarja in februarja v okviru projekta Muzej na prostem – kozolci popisali lesene kozolce. Samo v občini Šentrupert je kar 310 kozolcev različne ohranjenosti in tipov, v vsej dolini pa so na terenu popisali, etnološko ocenili, fotografirali in izmerili več kot 500 kozolcev. Tudi med njimi bodo iskali tiste, ki bi svoje mesto lahko dobili v Muzeju na prostem, ki bo letos na obronkih Šentruperta začel dobivati svojo podobo, so sporočili iz občine Šentrupert.
"Cilj popisa je narediti evidenco vseh kozolcev v tem okolju, preveriti njihovo ogroženost in glede na dobljene podatke bo lahko stroka lažje presodila, kako ohranjati kozolce naprej. Ne vem, če je bilo kje v Sloveniji narejeno tako temeljito delo na tem področju. Po trenutnih podatkih je najdaljši kozolec dolg pet oken ali štantov ali 23 metrov, najvišji kozolci so v slemenu visoki tja do deset metrov in najširši so široki več kot deset metrov, kar 15 kozolcev pa je daljših od 20 metrov. Gre za izjemno kulturno dediščino, ki jo tudi na ta način poskušamo popisati in ohraniti,“ pojasnjuje direktor projekta Peter Geršič.
Najpogostejša oblika kozolca v Mirnski dolini je kozolec na kozla (41 odst.), sledi dvojni kozolec ali toplar (39 odst.), nato pa še kozolci, ki so delno predelani v drugo funkcijo (gospodarsko poslopje, hlev, garaža ...), le nekaj je enojnih kozolcev s plaščem (6 odst.) in še manj, le odstotek, je enojnih.
Popis je potekal v sodelovanju s strokovnjaki in institucijami, ki se ukvarjajo z zaščito kulturne dediščine, analizirali pa so tip kozolcev, njihovo ohranjenost in ogroženost ter posebnosti. Tiste kozolce, za katere bodo to lastniki želeli, bodo vključili v mrežo zaščite kozolcev na mestu njihovega nastanka, kar bi moralo pomembno prispevati k ohranitvi te največje slovenske arhitekturne posebnosti. V naslednjih mesecih bodo vsi podatki dostopni tudi na spletni strani projekta.
Peter Geršič o popisu kozolcev
