Arhiv NTRC

Odločili so se, da bodo obletnico obeležili nekoliko drugače, kot je v navadi. Ne le slovesno, ampak tudi delovno. Organizirali smo okroglo mizo, na kateri so govorili o aktualnih izzivih na področju hmeljarstva. Povabilu so se odzvali ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Irena Šinko, predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije Roman Žveglič, župan Občine Žalec Janko Kos in predsednik Združenja hmeljarjev Slovenije Janez Oset. Izpostavili so dosežke Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije v zadnjih 20 letih. Prvih 50 let delovanja inštituta je že strnjenih v jubilejnem zborniku, ki je izšel ob 50. obletnici inštituta, zadnjih 20 let so predstavili v posebni jubilejni izdaji revije Hmeljar, ki sicer izhaja enkrat letno. Na prireditvi so predstavili tudi vse zaposlene, ki delajo na inštitutu, s čimer so praznovanju dodali še nekoliko bolj osebno noto. Skupaj je 57 zaposlenih, med njimi je devet doktorjev znanosti.

Pred približno dvema letoma ste iz Pivovarne Laško prišli na Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, kjer ste prevzeli vlogo direktorja. Pravite, da ste bili presenečeni nad zelo prijetnim vzdušjem v kolektivu.

Da, prišel sem v zelo motiviran kolektiv, v katerem prevladuje dobro vzdušje. Zaposleni čutijo posebno pripadnost inštitutu, zelo so prizadevni in inovativni. Veste, nismo tipična javna uprava, skoraj polovico denarja za delovanje inštituta moramo zagotoviti sami. Inštitut je prav tako zelo vpet v lokalno okolje, s hmeljarji v Savinjski dolini, približno 120 jih je, smo ena velika družina, ki temelji na zaupanju in sodelovanju. Naš inštitut je nekakšna vez med hmeljarji in pivovarji.

Kakšno je torej temeljno poslanstvo Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije?

Z raziskovalnim, izobraževalnim in svetovalnim delom si prizadevamo za razvoj slovenskega hmeljarstva in krepitev njegove konkurenčnosti. Pridobljeno znanje naša svetovalna služba prenaša hmeljarjem, ki se pri svojem delu soočajo z različnimi izzivi, od poplav in suš do najrazličnejših bolezni, ki klestijo pridelek hmelja. Na inštitutu si vedno prizadevamo zagotoviti hitre in učinkovite rešitve za konkretne težave. Znanje posredujemo tudi svetovalnim službam na kmetijsko-gozdarski zbornici, s katero prav tako zelo dobro sodelujemo. Prenos znanja do končnih uporabnikov je ključno poslanstvo našega inštituta.

Da je naše delo čim bolj učinkovito, si prizadevamo tudi v posvetovalnem odboru za žlahtnjenje in tehnologijo hmelja, v katerem se nekajkrat na leto srečamo s predstavniki hmeljarjev, trgovcev in kmetijsko-gozdarske zbornice. Skupaj iščemo rešitve za najbolj aktualne težave ter načrtujemo nove dejavnosti. Prav tako imamo redne sestanke na terenu s hmeljarji, udeležba je dobra. Pripravljamo tudi publikacije s celostnimi informacijami, ki so kakorkoli povezane s hmeljarstvom, vsako leto organiziramo tudi strokovni simpozij.

Paleta dejavnosti je torej raznolika. Na kateri dosežek inštituta v minulih sedmih desetletjih ste najbolj ponosni?

Razlogov za zadovoljstvo in ponos imamo veliko. A bi izpostavil predvsem dejstvo, da nas hmeljarji še vedno potrebujejo. Da z njimi ohranjamo sodelovanje, ki temelji na medsebojnem zaupanju. Ponosni smo tudi na to, da nam je država podelila pooblastila za Nacionalni referenčni laboratorij na področju zdravstvenega varstva rastlin. Seveda nenehno težimo k izboljšavam. Že približno dvajset let je prisotna želja, da bi v sklopu našega inštituta ustanovili center za namakanje, ki bi koordiniral druge namakalne sisteme po državi. V tej smeri že delamo, saj imam projekte že pripravljene.

Je Slovenija še vedno v vrhu med proizvajalci hmelja v svetu?

Slovenija je peta največja proizvajalka hmelja na svetu. Kar 95 odstotkov ga izvozimo. Od nekdaj je hmelj slovenska izvozna zgodba, zato je treba vzdrževati konkurenčnost. Ključno pri tem je znanje. Tega so se zavedali hmeljarji že pred drugo svetovno vojno, toliko bolj po njej, ko je takratna zadružna zveza na pobudo hmeljarjev ustanovila inštitut za hmeljarstvo. Leta 2003 je inštitut prešel pod okrilje ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. In tako je še danes.

Ob tem naj povem, da na nasadih v naši državi prevladujejo sorte hmelja, ki so bile žlahtnjene na našem inštitutu. Približno 98 odstotkov jih je. Imamo odlične strokovnjake za žlahtnjenje. A to ni dovolj, treba je spremljati razmere na tržišču piva, po katerih okusih je največje povpraševanje, in se temu povpraševanju prilagajati. V Savinjski dolini sicer prevladujejo stare sortne hmelja, a imamo prav tako ugodno mikroklimo za nove aromatične sorte hmelja, tudi za dišavnice.

Ekstremne vremenske razmere so vedno pogostejše. Poplave in suše tudi nasadom hmelja ne prizanašajo.

Zato je ključni izziv za vse, kako se čim bolj učinkovito prilagoditi podnebnim spremembam. Soočamo se tako s poplavami kot z vedno daljšimi sušnimi obdobji. Namakalni sistemi so edina rešitev pri soočanju s sušo. Te imamo. Država je namreč vložila veliko denarja za njihovo ureditev v Savinjski dolini. Da bodo namakalni sistemi učinkoviti, pa je treba urediti še mokre zadrževalnike. Prav tako je treba vzpostaviti napovedovalno službo, ki bo hmeljarjem pravočasno posredovala informacije o tem, kdaj je treba namakati nasade hmelja in v kolikšnih količinah.

Na hmelju se pojavljajo tudi vedno nove bolezni. Pred tremi leti smo se soočali z viroidom. Zaradi te bolezni je bilo uničenih približno 200 hektarjev hmeljišč, država je takrat hmeljarjem finančno pomagala. Prvo leto od okužbe z viroidom na rastlinah oziroma hmelju ni mogoče zaznati bolezni, potem rastlina odmre. Strokovnjaki najprej niso vedeli, kaj se dogaja s hmeljem. Kasneje pa so ugotovili, kako se z boleznijo učinkovito spopasti.

So hmeljarji zadovoljni z odkupnimi cenami hmelja?

Odkupne cene hmelja pravzaprav uravnava trg. Za hmeljarje zdaj niso ravno rožnati časi. Stare pogodbe glede odkupa hmelja bodo kmalu potekle, zato pripravljamo nove. V Sloveniji imamo 1.620 hektarjev zemljišč, od tega približno 1.200 hektarjev v Savinjski dolini, nekaj malega tudi v okolici Slovenj Gradca, Radelj, Polskave, Ptuja in Ormoža.

Prevladujejo starejše sorte hmelja, kot so golding, aruora, bobek, celeia, med novimi sortami pa velja omeniti styrian gold, cardinal, Wolf in Dragon s slovensko geografsko zaščito.

V svetu vznikajo mali pivovarji, ki proizvajajo domača craft piva kot gobe po dežju. Tudi v Sloveniji jih imamo že kar nekaj.

Mali pivovarji so dobrodošli, saj prispevajo k promociji kulture pitja piva. Glede tega nas časa še veliko dela, čeprav ugotavljam, da se kultura pitja piva v Sloveniji zadnja leta vendarle nekoliko izboljšuje. To je dobro. Craft oziroma butična piva imajo specifičen okus, so novost v Sloveniji, zato zaenkrat ne dosegajo niti 2-odstotnega tržnega deleža. Te vrste piva so lahko dobrodošla popestritev vsakega kulinaričnega doživetja. Imamo pa v Sloveniji vrhunska piva lager, upam trditi, da so med najboljšimi na svetu.

Intervju si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, ki je izšla 27. oktobra.