Evangeličanska duhovnica Jana Kerčmar se želi s svojim delom dotakniti ljudi
Junija lani je minilo 46 let od takrat, ko so v Evangeličanski cerkvi na Slovenskem redno zaposlili Jano Kerčmar, ki je takrat postala sploh prva evangeličanska duhovnica pri nas. Službovati je začela na Hodošu, po petih letih pa je bila preseljena v Gornje Petrovce, kjer še vedno opravlja duhovniško poslanstvo, čeprav je že šest let uradno upokojena.
Jana Kerčmar je bila rojena 19. avgusta 1953 v Modri na Slovaškem, ki še danes slovi po keramiki. Je najstarejša od petih živečih otrok, imela je brata dvojčka Branka, ki pa je umrl pri dveh mesecih, kasneje so se družini pridružili še Ružena, Samuel, Katarina in Alena. »Rodila sem se v preprosti delavski družini. Bogataši bi povedali v siromašni družini, jaz pa bi rekla materialno skromni, vendar bogati po drugih vrednotah,« začne naša portretiranka, ki se s posebnim žarom v očeh spominja otroških in mladostniških dni.
Ko sta se starša Ružena in Jan leto pred njenim rojstvom poročila, sta se preselila v hišo ob evangeličanski cerkvi. Hiša je imela majhno okno, ki je gledalo proti cerkvi. Takrat štiriletna Jana si je vsak dan k oknu prinesla manjši stol, splezala nanj, nato pa od tam opazovala ljudi, ki so prihajali v cerkev. »V cerkvi so vedno delovali duhovniki, ki so bili svojemu poklicu zelo predani, tudi moja starša sta bila verna, zato nam je bila vera vsem blizu, posebej meni je prirasla k srcu.« Zelo dobro se spominja tudi trenutka, ko je kot punčka prvič na božični večer nastopala v cerkvi s krajšo deklamacijo. Mama ji je za to priložnost sešila modri žametni plašček, ki ga je podšila z modro podlogo z belimi pikami, oblečene je imela tudi bele hlačne nogavice. »Bila sem nadvse važna, ker sem lahko nastopala v domači cerkvi.«
Odnos do vere je bil Jani in njenim sorojencem vcepljen že v otroštvu, tudi njihovi stari starši so bili namreč zelo verni in so vedno želeli pomagati soljudem. Davno tega je v Janinem rojstnem kraju delovala evangeličanska sirotišnica, za katero je Janina babica vedno zastonj pekla kruh. »Mamina družina je bila v dobrem gmotnem položaju, v takratnih časih so imeli celo kočijo. Babica je imela poseben odnos do kruha. Ko ga je pekla, si je oblekla narodno nošo in nadela predpasnik. Prepričana sem, da je to spoštovanje do kruha izhajalo iz vere, kar je kasneje prenesla tudi na mojo mamo in teto. Mama je kot najmlajša v družini nosila ta kruh v sirotišnico, kasneje še na evangeličansko teološko fakulteto.«
Oklevala zaradi smeha
Posebna so bila za Jano tudi osnovnošolska in srednješolska leta. Osnovno šolo je portretiranka obiskovala devet let, nato so sledila tri leta srednje šole. Ta je bila podobna današnjim gimnazijam. Poučevali so jih splošne predmete, Jano Kerčmar pa je učenje vedno veselilo, kar se je kazalo tudi v odličnih ocenah. »Vseskozi sem imela najboljše ocene, čeprav mi to ni bilo najpomembnejše. Potem ko sem v srednji šoli povedala, da želim iti študirat teologijo, pa ocene 1, ki je na Slovaškem najboljša ocena, več nisem dobila. Naša razredničarka je bila starejša gospodična, zelo navezana na Rusijo, kar mene ni motilo, je pa morala biti do mene stroga zaradi sistema, v katerem smo takrat bili.« Kljub temu sistemu je bilo po besedah sogovornice njeno otroštvo preprosto, a čudovito. Veliko je bilo smeha, pravih prijateljstev, otroškega nagajanja. »Živeli smo skupaj, imeli smo pravo otroštvo. Meni je žal današnjih otrok, ker mnogim ni dano spoznati takšne povezanosti.«
Kerčmarjeva je bila vselej vesel in nasmejan otrok, kljub številnim preizkušnjam v življenju jo takšno poznamo še danes. Ravno njena prijetna in vesela narava pa jo je sprva ovirala pri odločitvi za študij teologije. Ko je z vrstniki opravila konfirmacijo, so se mladi na pobudo domačega duhovnika in njegovega sina vsak petek srečevali ter na teh srečanjih prepevali, kaj prebrali, se pogovarjali. Vsak teden je eden izmed njih imel molitev za celotno skupino, občasno so hodili na skupne izlete. »Nato pa me je duhovnik vprašal, ali bi morda šla študirat teologijo. Bila sem presenečena in sem mu takoj povedala, da ne morem študirati teologije, ker se zelo rada smejim. Nekako sem imela predstavo, da teologi in bodoči duhovniki samo molijo, pri tem gledajo v tla in se skoraj ničesar ne veselijo. No, duhovnik mi je povedal, da teologijo študirajo mladi, verni, zdravi in veseli ljudje. To je bila nekako tista spodbuda, ki mi je pomagala pri odločitvi za študij.«
Med študijem spoznala moža
Študij teologije, ki ga je začela leta 1971, ji je omogočil, da je bila to, kar je, hkrati pa ji je dal veliko novega in dobrega. Kot je povedala, se je rada učila, vse kolokvije in izpite je v vseh letnikih opravila v prvo. »Ko sem končala prvi letnik, sem med počitnicami delala v zadrugi, saj sem želela zaslužiti malo denarja. Nato pa me je neko noč prebudil neki notranji glas, ki me je spraševal, ali bom res dobra duhovnica. Začela sem moliti, v tistem trenutku pa sem imela občutek, da je ob moji postelji Jezus. Ta trenutek je bil prelomen, odločila sem se za nadaljevanje študija in nikakor mi ni žal,« pove Jana Kerčmar.
V razredu je bilo devet sošolcev, štiri dekleta in pet fantov, ki so se med sabo zelo dobro razumeli in so bili zelo povezani. Kot je povedala, med njimi ni bilo nobenih razlik, takoj pa so stkali tudi posebna prijateljstva. »Spomini na študentska leta so krasni, tudi zato, ker sem tam spoznala svojega bodočega moža Vilija.« Vili je leto dni starejši kot Jana, zato nista bila sošolca, sta pa obiskovala nekaj skupnih predavanj. Že pri prvi uri je Jana opazila fanta s temnimi kodrastimi lasmi, vendar je bila zelo sramežljiva, zato je ostalo pri tem. Kasneje so se začeli več družiti in se pogovarjati, enkrat pa je opazila, da jo Vili gleda. »Ko sem to videla, sem postala rdeča kot paprika in sem samo spustila glavo, po predavanju pa sem takoj odhitela domov. Niti na pamet mi ni prišlo, da bi imela fanta. No, zarečenega kruha se vedno največ poje.«
Njuna ljubezen se je razvijala postopoma. Vse več časa sta preživljala skupaj, se pogovarjala, hodila na kavo, nato pa je Vili v 4. letniku študija, ko sta že bila par, odšel za eno leto v Nemčijo. »Vsak dan sva si pisala dolga pisma, v katerem sva opisovala vse, kar se nama je zgodilo, kar sva delala tisti dan. Če kdaj pismo ni prišlo, sva se že spraševala, kaj je narobe,« se še začetkov partnerske zveze z Vilijem spominja Jana. To sta kronala s poroko, ki je bila 24. aprila 1976 v Modri na Slovaškem, septembra prihodnje leto pa se je Jana priselila na moževo domačijo v Križevcih na Goričkem. »Mož je takrat že delal kot kaplan, jaz pa sem se morala, če sem želela delati v Sloveniji, odpovedati slovaškemu državljanstvu, saj sem tako lažje dobila jugoslovanski potni list in dovoljenje za delo.«
Nosi jo v srcu
Novembra 1977 sta se zakonca Kerčmar preselila iz Križevec na Hodoš, kjer je Vili postal duhovnik, kmalu je tam začela delovati tudi Jana. Vili je nato služboval še v Gornjih Petrovcih, Jana pa je postala začasna administratorka gmajne na Hodošu. »Celo molitev očenaš sem se naučila na pamet v madžarščini,« pravi evangeličanska duhovnica, ki so jo 8. junija 1978 redno zaposlili v Evangeličanski cerkvi na Slovenskem. Uradno je postala kaplanka na Hodošu. Ko je opravila vozniški izpit, pa so jo kot mlado duhovnico pošiljali na razne konce Slovenije. »Pridige sem si najprej pisala v slovaščini, mož mi jih je pomagal prevajati, jaz pa sem mu jih nato brala.«
Jana Kerčmar je na Hodošu ostala do leta 1983, 3. junija tistega leta so se preselili v župnišče v Gornjih Petrovcih, kjer živita z možem še sedaj, 24. junija 1984 pa so jo potrdili za duhovnico petrovske gmajne. Letos je torej minilo že 40 let, odkar je duhovnica v Gornjih Petrovcih, to poslanstvo pa opravlja že 46 let. Kot pravi, se je v prvih letih službovanja navadila na življenje, predvsem pa na cerkev in svoje farane na Hodošu, prav tako so jima z možem Hodošani stali ob strani na začetku, v težkih časih. »Vendar je petrovska gmajna moja že štirideset let in jo nosim v srcu. Uradno sem sicer že šest let upokojena, vendar imam sedaj še več energije in elana kot v mlajših letih. Nič mi ni težko narediti, vedno pa stremim k temu, da vse stvari, ki se jih lotim, poživim. Vedno tudi pravim, da je duhovnik, ki je posvečen, vedno duhovnik v srcu, pa če ima talar ali ne. Jaz svojo službo obožujem, ker imam rada ljudi. Morda se sliši klišejsko, vendar bi zanje dala srce.«
Duhovnica pravi, da ljudem ne želi na dolgo in široko pridigati v cerkvi, vendar vedno na spoštljiv način pove, kar si misli. Želi namreč, da se dotakne ljudi na drugačen način, da jo poslušajo in slišijo. Pridigo si zato včasih napiše v celoti, včasih le oporne točke, včasih pa si jo popolnoma prilagodi v cerkvi. »Želim biti prilagodljiva situaciji. Ljudi ozaveščam, velikokrat jim tudi rečem, da jim morda grem že na živce, ker toliko pridigam o pravih vrednotah, ljubezni, potrpežljivosti. Vendar se mi zdi, da je tega še vedno premalo. Igranih prijateljstev in igrane ljubezni je preveč in tega res ne potrebujemo. Tudi jaz nisem popolna, daleč od tega, vendar nikomur ne želim slabo in jočem od vseh krivic.«
Živi za skupnost in družino
Janin odnos do vernikov in celotne skupnosti je še danes močno opazen. Njena želja po povezovanju ljudi je pred dvajsetimi leti prispevala k temu, da so v Občini Gornji Petrovci v predbožičnem času začeli prižigati lučke na jelki, bila je med pobudnicami kulinaričnega dogodka, na katerem v eni od vasi petrovske občine še danes pripravljajo jedi iz fižola, prav tako je bila pred leti pobudnica vseslovenskega ekumenskega srečanja mladih. Še vedno poučuje tudi verouk, vsako leto znova pa v prazničnih časih poskrbi, da tako vernikom v gmajni kot članom svoje družine pričara zares doživete in blagoslovljene praznike. »Meni je najlepša božja služba ravno na sveti večer, čeprav so božje službe ob vseh praznikih svečane. Z Vilijem sva vsa leta počela tako, da sem bila jaz na njegovih bogoslužjih, on pa na mojih. Kljub temu sva vedno poskrbela za to, da najini otroci zaradi najinih služb, predvsem pa ob praznikih, niso občutili pomanjkanja.«
Jani in Viliju so se v zakonu po duhovničinem splavu rodile tri hčerke. Najstarejša Jana, ki je več let stopala po materinih in očetovih stopinjah kot duhovnica, je bila rojena leta 1980, naslednje leto je na svet privekala Miriam, leta 1984 pa še Alenka. Zakonca Kerčmar osrečuje tudi šest vnukov, Jana ima hčerko Milado, Miriam, ki je poročena z evangeličanskim duhovnikom Petrom Andrejčakom, ima sina Oliverja in Filipa ter hčerko Hano, Alenka, ki živi na Slovaškem, pa sina Luko in hčerko Mio. »Z vsemi smo zelo povezani in skušamo ohranjati družinske vrednote. Še posebej slovesno je pri nas ob praznikih. Pri nas na Slovaškem je namreč tradicija, da se ob teh priložnostih svečano pripravi miza, spečejo se piškoti, za božič se okrasi jelka, tradicionalno se pripravi 'kapusnica' z domačimi klobasami. Pri Vilijevih doma tega niso poznali, zato sem se skoraj zjokala, ko sem prvič prišla v Slovenijo,« se spominja duhovnica, ki ohranja trdno vez tudi s svojimi sorojenci.
S sestro Ruženo se srečata velikokrat, saj se je tudi ona v mladosti po poroki z zdaj že pokojnim Gezo Ernišem preselila v Slovenijo, s preostalima sestrama in bratom, ki živijo na Slovaškem, pa se redno srečujejo v domovini. »Vsakih nekaj tednov se vidimo. Če z možem ne moreva vseh obiskati v enem dnevu, se sestanemo pri enem od njih, nato pa klepetamo, se tolažimo, če je hudo, predvsem pa se zelo radi smejimo. Kot rada povem, mi je vrednote za duhovništvo vcepil duhovnik, tiste druge, ki v življenju največ štejejo, pa starši in preostali družinski člani,« nam je še zaupala vedno nasmejana Jana Kerčmar.
