Ines Baler

Gostilniško obrt so začeli starši njene tašče, ki so nekaj let po vrnitvi iz Amerike, kjer so bili na delu, kupili nekdanjo Zemljičevo gostilno v Veščici. Terezija in Janez Žibrik sta gostilno vodila med letoma 1933 in 1953, potem jo je prevzela Jolanda Žibrik, Valerijina tašča, in jo upravljala vse do leta 1968. Po tistem, ko se je ponesrečila v prometni nesreči, je delo nadaljevala hči Nada, leta 1975 pa je gostilno prevzel Janez Dani, sedaj že pokojni Valerijin mož. 

Tako prvi kavni aparat kot točilni pult sta bili veliki investiciji. Za točilni pult je najela posojilo. 

Sogovornica, ki izvira iz Kupšinec, ima na gostilno prijetne spomine še iz otroštva, saj jo je oče večkrat poslal po cigarete. »V stari gostilni so imeli vedno čokoladice ali bobi palčke, ki so jih delili otrokom«. Čeprav bi lahko pomislili, da sta se z Janezom Danijem spoznala in zaljubila v gostilni, ni bilo tako. Drug za drugega sta vedela že iz otroških let. »On je začel hoditi v Kupšince, mladi smo se družili, toda jaz sem takrat imela nekoga. Je pa bila moja mama zagrizena zanj, pa tudi prijateljica mi je prigovarjala. Janez je kasneje imel avto, vozil nas je naokrog in tako sva pristala skupaj,« nam zaupa.

Osebni arhiv

K Danijevim je za snaho prišla leta 1975. Pravi, da ko je prišla k hiši, je bilo še življenje. Zaposlena je bila v tekstilni tovarna Mura, po vrnitvi iz službe pa je delala še v gostilni. »Pogosto se je kartalo, velikokrat sem z gosti ostala do jutra in šla potem na delo. Lepi časi so to bili.« Sprva se je sicer izučila za krojačico, vendar pozneje končala še srednješolsko izobraževanje za poklic kuharja in natakarja v Radencih. Z možem sta namreč že na začetku skupne poti razmišljala o prenovi gostilne. Leta 1983 so del objekta podrli in obnovili, čez sedem let pa je gostilno prevzela Danijeva. Službo v tovarni je pustila in si rekla, da gre na vse ali nič. »Nekaj pomislekov in strahov sem seveda imela, toda možev pokojni brat Feri, ki je delal v Diani in Pindži, ter njegova partnerica sta me spodbujala in obljubila, da mi bosta na začetku pomagala. In res sta mi,« poudari. Doda, da je bila prvi mesec po ponovnem odprtju norišnica. Strank je bilo ogromno, saj so gostilno vsi poznali od prej in so se vračali, ne nazadnje pa je še sedaj edina v vasi. »Enkratni so bili časi nekoč in takih ne bo več. Včasih se je pilo na litre, zdaj pa na špricarje,« pravi. 

Ines Baler

»Pogosto se je kartalo, velikokrat sem z gosti ostala vse do jutra in šla potem v Muro na delo. Lepi časi so to bili.«

Domače klobase in kuhano vino

Na začetku so ponujali tako pijačo kot jedačo, delala sta oba z možem, pa tudi hči Darja je doma opravljala pripravništvo. Čez leta se je nato Danijeva gostilna preimenovala v okrepčevalnico, še danes pa kuhalnice vrtijo ob ponedeljkih in četrtkih. »Ljudje so vajeni, da ob ponedeljkih pri meni dobijo kislo juho, v četrtek pa vampe.« V mislih hrani ogromno prijetnih spominov in pogovorov z gosti, mnogi so že pokojni, prav tako nikoli ni obžalovala odločitve, da je šla na novo pot. »To je bila včasih majhna gostilna, imela je trajno žarečo peč in spomnim se, da sem vedno sedela ob njej, ker me je zeblo. Zelo lepo je bilo, dosti lepše kot sedaj, ko si pogosto pod pritiskom in samo čakaš, da pride kdo s kakim kovčkom,« zavzdihne. Leta 2002, ko ji je umrl mož, se ji je v življenju nekoliko zalomilo, toda ni obupala in še vztraja.

Osebni arhiv

Okrepčevalnica Dani je poznana tudi po svoji stojnici na tradicionalnih sejmih v Murski Soboti. Vedno so sodelovali na Trezinem in Mikloševem sejmu ter ponujali domače klobase in kuhano vino. Danijeva pravi, da je po tem tudi prepoznavna. Koliko parov klobas so prodali na enem sejmu, ni želela izdati, namignila pa je, da so ob koncu dneva zmanjkale. Ne glede na to, da je bilo priprav na sejem ogromno, se je tega vedno veselila. Na njihovem prostoru niso manjkali niti domači rogljički ali ocvirkovke, saj so, kot pove, predvsem male pozornosti tiste, s katerimi lahko pritegneš goste in jih ohraniš.

Osebni arhiv

Sejmov lani ni bilo, tako kot ne nobenih praznovanj, srečanj. Okrepčevalnica je bila odprta le nekaj mesecev in sogovornica si trenutno želi predvsem to, da se ukrepi sprostijo in lahko začnejo ponovno delati. »Leto 2020 je bilo katastrofa, prometa je nilo toliko, da te lahko samo kap. Če partner ne bi bil zaposlen v Avstriji, ne vem, kako bi zvozili,« opiše situacijo. Zaveda se, da v gostilniški obrti ni več tako rožnato, kot je bilo nekoč, vendar je še ne namerava opustiti. Delno je sicer upokojena, ampak domačo okrepčevalnico si želi voditi še vsaj pet let. Je potem ne bo pogrešala? »Seveda jo bom, ampak bom še naprej tu okrog, če mi bo zdravje služilo,« pove v upanju, da bo tradicijo nadaljevala hčerka. 

Okrepčevalnica Dani je znana po tem, da ob ponedeljkih ponuja kislo juho, v četrtek pa vampe. Obe jedi na žlico pripravlja Valerija, ki je recept sprva povzela iz kuharskih knjig, nato pa ga po svojem okusu dodelala. 

Na kavo prišel znani košarkar

Pred letom ali dvema se je pri njih ustavil tudi nekdanji košarkar Marko Milič. »Dva dni zapored je prišel na kavo, ampak jaz ga nisem prepoznala. Stranke, ki se bolj spoznajo na šport, so mi povedale, kdo je naš gost,« opiše in doda, da je bil košarkar takrat na dopustu v Prekmurju. Na njihovi terasi se je zadržal kar lep čas in tudi prijazno izmenjal nekaj besed z drugimi gosti ter se z njimi fotografiral.

Osebni arhiv

Zaupala nam je še eno anekdoto, za katero pravi, da je ne bo nikoli pozabila. Zgodila se je v času obiskovanja srednje šole za gostinstvo v Radencih, ko so se s kolegicami odpravile iskat lokacijo za prednovoletno zabavo. »Vse gostilne smo preverile in moram priznati, da smo tudi nekaj popile. Ker je eni od prijateljic odpeljal zadnji avtobus, smo jo peljale domov na Kapelo. To je bilo zame prvič in še zdaj ne vem, kje smo se vozile. Bil je tak breg, da sem mislila, da živa na pridem dol. Naenkrat se je pred nami pojavila še rdeča luč. Bila je policija. Vprašali so nas, kam gremo, in jaz lepo povem, da je prijateljica zamudila avtobus in jo peljemo domov. Na srečo je bilo vse v redu, zaželeli so nam le srečno pot, jaz pa sem si zelo oddahnila.«

Osebni arhiv

V gostilniški dejavnosti se je v vseh teh letih, odkar je vpeta vanjo, marsikaj korenito spremenilo. Ena od največjih sprememb je bila nedvomno prepoved kajenja v notranjih prostorih. »To je bila velika sprememba, pa tudi naporno je bilo nekomu, ki je bil nekoliko vinjen, dopovedati, da ne sme kaditi noter.« Sama se še vedno spominja rumenih zaves zaradi dima in zelo zakajenih prostorov. »Ko si mlad, ti je vse v redu. Šališ se, nič te ne jezi, ko pa prideš v leta, je že drugače. Jaz sedaj alkohola ne maram,« zatrdi. Kot zanimivost pa pristavi še to, da so prvi kavni aparat na radgonskem sejmu kupili po tem, ko je odprla gostilno, in za tisti čas je bila to velika investicija. Tako kot točilni pult, za katerega je morala najeti posojilo. 

Ines Baler

Ostali brez strehe

Bili pa so tudi težki časi. Pred nekaj več kot desetimi leti jim je neurje odneslo streho. »Bila je nedelja, v Murski Soboti je bila takrat konfirmacija. Imela sem polno teraso ljudi in ko so gostje odšli, je šel partner počivat, jaz pa sem pospravljala in videla, da se nekaj pripravlja. Petkrat sem šla okrog hiše in se nisem mogla umiriti. Potem mi sosed reče, če to pride k nam, bo hudo. Strinjala sem se, prišla je še soseda in sem ju povabila na kavo. Soseda je šla pobrat perilo, jaz pa kuhat kavo,« opisuje. Ko je prišla noter, se je začelo. Vil je veter, šumelo je, žvižgalo.

Osebni arhiv

»V enem kotu sem držala okna in vrata, da jih ne bi odprlo. Mislila sem, da me bo s hišo odneslo v sosedovo, ven pa nisem videla, ker je bilo megleno in temno. Ko sem še vedno stala v kotu, je prišel partner in rekel, zakaj držiš okna in vrata, če nimamo strehe na hiši.« Sama tega sploh slišala ni, saj je bilo zunaj tako neurje. Pove še, da je dva dni pred tem razdejanjem dejala, da bo streha njo še nedvomno zdržala in je ne bo treba prekrivati. »To so bili hudi časi, vse življenje delaš za hišo, nato pa v nekaj sekundah ostaneš brez strehe,« se žalostno spominja tistega leta in doda, da je streho odneslo k drugim sosedom, en tram pa je zabilo v dnevno sobo pri tretjih sosedih.

Vedno so sodelovali na Trezinem in Mikloševem sejmu, poleg domačih klobas in kuhanega vina so obiskovalce razvajali še z ocvirkovkami ali rogljički. 

Predsednica PGD Veščica
Valerija Dani je tudi ponosna gasilka in predsednica gasilskega društva Veščica. Na gasilskih veselicah je že v osnovni šoli pridobila prve natakarske izkušnje, zavzet gasilec pa je bil tudi njen pokojni mož. Pohvali se, da so s sočlanicami na gasilskih tekmovanjih pogosto posegle po pokalih, kar jim je uspelo zaradi številnih vaj. Te pa so se navadno končale z druženjem v njihovi okrepčevalnici.