Miša Pušenjak

Čeprav smo Slovenci od nekdaj pridelovali vrtnine, ki sodijo in se dobro počutijo v našem klimatu, je paradižnik zelo na hitro, v nekaj letih prevzel vodilno vlogo med vrtninami na našem vrtu. Kadar je pridelek paradižnika dober, je bila dobra tudi sezona in obratno. Paradižnik je v krajih, kjer živi, odporna rastlina, skorja lahko rečemo plevel. Žal ga pri nas zebe. Tudi letošnje leto ni bilo nič drugačno. Zato popolnega odgovora na vprašanje v naslovu seveda ni. Nekaj pa vendarle lahko naredimo.

Spomladi ne začenjamo prezgodaj

Kot je že zapisano, prihaja paradižnik iz krajev, kjer je temperatura ves čas nekje okoli 25 ^oC in se pozimi ne spusti velikokrat pod 18 ^oC. Zato rastline kljub vsemu prilagajanju, saj so sorte nekaj povsem drugega od starega divjega paradižnika, ne marajo nihanj temperatur, vlage v zemlji, ne marajo vetra in seveda, želijo živeti v topli (ne vroči) zemlji. Letošnje vreme je bilo za začetek življenja torej prav vse, kar sem opisala in česar paradižnik ne mara. Ob sajenju je bila zemlja premrzla, tudi temperature zraka, predvsem nočne, niso bile idealne za mlade rastline. Posledice bodo tudi slabše razvit koreninski sistem zaradi veliko porabljene energije za premagovanje hladnih noči. Podnevi pa se je ozračje kakšen dan kar pošteno ogrelo, kakšen dan pa je ostalo hladno. Tega nihanja temperatur pa rastline iz Južne Amerike ne marajo. Zaradi tega je letos obrambni sistem rastlin na veliki preizkušnji. Ne pozabite, da se lahko posledice tega vremena zavlečejo vse do konca poletja, rastlina ne bo tako odporna, kakor bi bila v normalnem začetku življenja.

Prva napaka je torej hitenje

Zelo pomembno je tudi, da sadike, ki jih sadimo, niso prevelike (največ 25–30 cm višine), predvsem pa, da niso posajene v prehladno zemljo. Vrtičkarji pa že od začetka aprila iščejo meje, kdaj čim bolj zgodaj posaditi paradižnik in tudi ostale plodovke kar na prosto. Pa vendarle, zavedajte se, da kljub vsem vremenskim spremembam paradižnika aprila na prosto zagotovo ne sadimo. To morate upoštevati predvsem tisti, ki si radi sadike pridelate sami. Na oknih je sploh težko, saj rastejo izredno hitro in zelo pogosto prerastejo velikost, primerno za presajanje. Moj nasvet je, da se paradižnik za sadike doma seje šele okoli 1. marca, nič prej. Presaja pa se vsekakor po prvem maju, letos je bilo bolje celo kasneje.

Moj naslednji nasvet pa je, da se sadi paradižnik, predvsem v rastlinjake, še enkrat v sredini junija. Za ta del ga sejemo v začetku maja, možno pa je tudi narediti potaknjence iz prvih zalistnikov zgodaj sajenih rastlin. Tale bo veliko lažje preživel slabe vremenske razmere, proti koncu poletja bo še mlad in vitalen in veliko lažje ga boste obirali dolgo v jesen. Spomnite se samo samosevcev na kompostu, ki res redko zbolijo. To je zato, ker so kalili v toplem vremenu in niso izgubljali energije za boj z mrazom.

Gnojenje

Tudi pretirano gnojenje lahko povzroči padec imunskega sistema samih rastlin. Preveč dušika za plodovke vedno pomeni obremenitev. Zato sama pogosto sploh ne svetujem gnoja kot osnovno gnojilo za paradižnik, posebej za tiste, ki preprosto ne zmorejo biti zmerni. Velja, da lahko v jeseni (ne spomladi) paradižniku damo 1,5 l/m² hlevskega in tudi konjskega gnoja, ne pa več. Še boljši je seveda kompost. Uporabite ga 8 l/m². Pri kupljenih organskih gnojilih se držite navodil, nikakor ne zaokrožujte porabe hranil navzgor in ne dajte »po naše« ene pesti več, da bo dobro rastlo. V rastlinjakih pa so lahko odmerki še nekoliko nižji.

Nega skozi leto

Skozi leto redno odstranjujemo zalistnike, saj porabljajo veliko hranil, ki bi drugače šla plodovom na glavnem steblu. Rastlina lahko počrpa samo toliko hranil, da jih nahrani. Če ima stranska stebla, porablja zanje preveč hranil in energije in je nima več za obrambo pred boleznimi.

Da ne govorim ponovno o tem, da je glavni sovražnik in vzrok hitrega širjenja bolezni omočen list. Če vlage na listih ni, tudi okužba ne bo pripeljala do bolezni. Če imamo veliko listja, se to dolgo suši in pogoji za razmnoževanje bolezenskih klic so seveda veliko prej izpolnjeni.

Tudi namakanje in prekrivanje tal sodi k varstvu paradižnika. Žejna rastlina je hkrati tudi lačna rastlina, nihanje vode v tleh vodi k rušenju ravnotežja v rastlini. Zastirke pa pomagajo, da ostajajo tla dalj časa vlažna in hladna, da korenine lahko normalno črpajo hranila.

Če boste spomladi ob sajenju postavili dobre temelje, koreninski sistem, razdalje, sorte …, potem se poleti ne bomo veliko pogovarjali o pripravkih za zaščito. Če pa bo vreme vlažno, bom samo o tem kaj več napisala takrat. Vsekakor ne pomaga, če sadike zdaj škropite s čimerkoli, ne bo delovalo dolgo.

Krompir je najslabši sosed paradižniku

Zelo nevarna je bližina krompirja ob rastlinjaku ali gredi s krompirjem. Na krompirju se krompirjeva plesen, največji sovražnik paradižnika, že pojavlja. Z njega jo številne žuželke, pogosto pa tudi mi, prenesejo na paradižnik. Vedeti morate, da povsem odpornih sort še ni. Zdrave, vitalne rastline nekaterih sort pa lahko okužbe premagajo. Letos žal zaradi okoliščin tega efekta ne bo. Zato bodite pozorni sami, da ne boste z orodjem, svojimi rokami prenašali bolezni s krompirja na paradižnik v rastlinjaku. Če je le možno, pa naj krompir ne raste v bližini posevkov paradižnika. So pa dobri prijatelji in pomočniki paradižnika na prvem mestu seveda bazilika, pa tudi kapucinke, ognjič, solata, motovilec, špinača in novozelandska špinača, radič, čebula, drobnjak, por, česen, borago in še kaj bi se našlo.