Arhiv Štajerskega Tednika

Čeprav v slaščičarstvu nikoli niso cvetele rožice, delo ni lahko, še težje pa se je bilo obdržati v krizi, v kateri ljudem primanjkuje za osnovno preživetje, kaj šele, da bi si lahko kupili sladko, jim je v prejšnjih letih še nekako uspelo obdržati barko nad vodo.

V zadnjem času so bile težave vse večje, piko na „i“ pa je postavil koronavirus, ko se je ustavilo življenje in ko ni bilo več dogodkov, na katerih so torte in druge slaščice nepogrešljive.

Začetek prvih težav sicer datira v krizno leto 2008; poslovanje slaščičarne pa je nato dodatno prizade(va)la vsaka večja investicija, za katero se je odločilo mesto. Ljudje niso več tako pogosto prihajali v mesto kot nekoč, saj so lahko na njegovem obrobju dobili tisto, kar so iskali. Slaščice pač niso bile tisti magnet, zaradi katerega bi obiskovalci drli v mesto, četudi je bila vrhunska kakovost vedno prvo vodilo Sladkega butika. Njihova glavna specialnost so bile rahle smetanove kreme, osnova torte pa še vedno biskvit. Za lep in reprezentančni videz pa so poskrbeli s sladkorno prevleko, da so bile torte čim lepše tudi na oko, ne samo odlične po okusu.

Zaprtje Sladkega butika, ki je od vsega začetka imel nespremenjen naslov na Vinarskem trgu 2, je žalostno odjeknilo. Še najbolj so žalostne štiri bivše zaposlene in cela družina Štumberger.

Preberite več v Štajerskem Tedniku