Velike in male umetnine iz gline
Naši kraji se lahko od nekdaj pohvalijo z bogato dediščino rokodelskih veščin in tradicionalne obrti, vendar to znanje zaradi modernega načina življenja odhaja v pozabo, ljudi, ki ga še premorejo, pa je na žalost vsako leto manj.
Zato so se na LAS Bogastvo podeželja odločili pripraviti dveletni projekt, s katerim bodo lokalne prebivalce spodbujali, da se priučijo teh odhajajočih veščin, v njih morda prepoznajo poslovno priložnost, predvsem pa jih ohranijo še za prihodnje rodove. Poimenovali so ga Bogastvo rokodelcev podeželja, za sofinanciranje prijavili na razpis Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), kot partnerja pa vključili Zavod za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja Dornava ter našo medijsko hišo – Radio-Tednik Ptuj.
Dediščina in poslovna priložnost
»V okviru projekta bomo popisali rokodelsko znanje z območja LAS, kar se mi zdi zelo pomembno,« pravi vodja projekta Marcela Slekovec. »Hkrati bomo pripravili kratko zgodovinsko ozadje in predstavili tipične rokodelske izdelke. Vse skupaj bomo dokumentirali s pisnimi, zvočnimi in video zapisi, izdelali prototipe rokodelskih izdelkov in ročno izdelane spominke, največjo pozornost pa seveda namenili izobraževanju s prenosom rokodelskega znanja, zlasti preko delavnic. Načrtujemo namreč 11 rokodelskih delavnic, v katere bodo vključeni predvsem mladi, ženske, starejši, osebe s posebnimi potrebami, rokodelci in lokalna društva. Kot že rečeno, je eden od glavnih ciljev projekta poleg ohranjanja tradicionalnih rokodelskih veščin tudi ta, da jih bomo posameznikom pokazali kot priložnost za kreiranje lastnega delovnega mesta ali dodatnega zaslužka za izboljšanje njihovega ekonomsko-socialnega statusa.«
Na delavnicah bodo vezli in kvačkali, poleg klasičnega pletenja pa pletli tudi ličje, šibje in vence iz lüka, ustvarjali iz gline, izdelovali tradicionalni nakit iz papirja, rože in »duhece« iz krep papirja ter spoznali pridelavo in predelavo lanu.
Glinene ploščice in vreteno
Prva med delavnicami je bila lončarska, nedavno pa so jo izvedli pri Horvatovih v Parku prostoživečih živali v destrniških Vintarovcih, v katerem so svoje zatočišče našle pretežno ogrožene ali v naravi izumrle ptice. Vodila jo je lončarka Urša Ambrož iz Rokodelskega centra DUO Veržej, ki od leta 2006 deluje v okviru Zavoda Marianum Veržej in ohranja rokodelsko dediščino vzhodne Slovenije. Sprva še nekoliko zadržane udeležence delavnice je Ambroževa kaj kmalu »odtalila« s sproščeno in humorno predstavitvijo osnov, ki so jih, preden so si nadeli predpasnike in tudi sami krenili v akcijo, morali vedeti o glini in delu z njo. »Pri ustvarjanju z glino gre pravzaprav za gnetenje in packanje, kar je lahko, kot boste kmalu ugotovili, zelo terapevtsko. Pomembno je, da uživate in se ne sekirate, če vaš izdelek ne bo popoln ali če bo na koncu izpadel povsem drugače, kot ste si zamislili,« jim je dejala. In njene besede so vzeli zares.
Svoje spretnosti so preizkusili na že vnaprej pripravljenih glinenih ploščicah za mizo, nato pa še z oblikovanjem gline na vretenu. Ploščice so poljubno okrasili s pisanjem in risanjem ter pri tem uporabili različne tehnike s palčko, valjčkom, gobico, krogci in posebnimi flomastri, vanje pa vtisnili tudi trave, cvetje in čipko, skratka, domišljiji so dali prosto pot. In se pri tem zabavali. Ko so ploščice dokončali, so v kotičkih vanje naredili luknjice, da jih bodo lahko doma obesili na steno.
Luštno, zabavno in poučno
Prav poseben izziv pa je bilo delo na vretenu. Kajti oblikovanje izdelka iz gline na vretenu ni tako enostavno, kot je morda videti, saj zahteva pravo mero nežnosti in moči, hitrosti vrtenja in pritiskov prstov, pri tem pa lončar ne sme pozabiti še na osnovno pravilo – da mora biti namreč glina med modeliranjem vedno mokra. Led je prva prebila gospa Ivanka s Hajdine, ki je svoje spretnosti nekoč že preizkusila na vretenu, zato je bila v rahli prednosti pred ostalimi. Kot je napovedala Ambroževa, vsi izdelki na koncu res niso bili, kot so bili sprva načrtovani: vazica je bila bolj podobna skodelici, pepelnik pa je še najbolj spominjal na krožnik, a nič ne de, glavno, da je bilo luštno, zabavno in poučno. Svojih umetnin, tako ploščic kot izdelkov z vretena, pa še niso mogli odnesti s seboj domov, kajti čaka jih končna obdelava: najprej se bodo kakšen teden sušili, nato pa gredo še v peč, kjer se bodo pri visoki temperaturi zapekli in dobili tisto pravo lončeno barvo.
