Knjižnica brez članarine, rokov in zamudnin
Ema Ilešič je že več kot 30 let knjižničarka v eni izmed prav posebnih slovenskih knjižnic. Knjižnica v Vitomarcih, ki deluje pod okriljem tamkajšnjega Kulturno-umetniškega društva, namreč nima ne delovnega časa, ne članarine, zamudnin, niti računalnika. Ko vstopiš vanjo, se zdi, kot da si se vrnil desetletja nazaj v preteklost, ko je imel vsak bralec svoj kartonček z imenom, priimkom in seznamom izposojenih knjig. Knjižnica nikakor ne sameva, saj jo redno obiskujejo bralci vseh generacij, med njimi tudi veliko mladih.
Knjižnica se je pred tremi leti preselila v prizidek večnamenske dvorane v Vitomarcih. Gre za manjši prostor, zapolnjen do zadnjega kotička s knjigami.
Knjižničarka Ema Ilešič, sicer upokojena učiteljica razrednega pouka, se med policami sprehaja veselo, sproščeno in navdušeno ter potrpežljivo razlaga, kako knjižnica sploh deluje. V te kraje je prišla zaradi poučevanja s Petanjcev, tu se je poročila, ustvarila družino in prevzela skrb za knjižnico.
»Knjige imam rada že od nekdaj,« se je nasmehnila. Ema ni samo knjižničarka, ampak je tudi velika promotorka branja, prav tako je zaslužna, da se je veliko knjig ohranilo. Poudari, da knjižnica nima delovnega časa, kar pa sploh ni problem, saj živi le nekaj minut stran. Ljudje jo lahko pokličejo kadarkoli. Če ima čas, se srečajo še isti dan ali pa v naslednjih dneh.
Poleti je klicev sicer manj, a si bralci izposodijo več knjig za branje na dopustu. Večinoma iščejo lažje čtivo. Po besedah Ilešičeve še vedno zelo radi berejo knjige Victorie Holt in Agathe Christie. Priljubljeni so tudi zgodovinski romani in razni priročniki, knjige o naravnih zdravilih in razni zemljepisni vodniki. Na voljo imajo veliko strokovne literature, predvsem s področja psihologije. Zanimivo je, da je še vedno velikokrat izposojena knjiga Največji ljubimci sveta, pa tudi Spolno življenje diktatorjev in Žene nacistov.
Včasih jim pri izbiri svetuje, čeprav je to zahtevno, ker so okusi zelo različni. »Imamo bralca, ki bere izključno slovenska dela, trenutno si je izposodil Ferda Godina. Spomnim se anekdote iz časa, ko smo knjižnico selili skupaj z otroki in vnuki. Po naključju smo naleteli na roman Zgodovina traktorja v Ukrajini. Mlajšim se je naslov zdel malo poseben, a knjigo je v roke vzel eden naših že pokojnih zvestih bralcev, ki je štirikrat na leto domov odnesel najmanj 50 knjig – in vse prebral. Kasneje je rekel, da tako zanimive knjige še ni bral,« pove sogovornica.
Novejših knjig ne kupujejo, razen tistih, po katerih je večje povpraševanje – predvsem knjige, ki jih osnovnošolci ali srednješolci potrebujejo za domače branje. Takih imajo pogosto samo en izvod, ki hitro »ponikne« med bralci.
Knjižnica je postala premajhna
V knjižnici je danes že več kot 11.000 enot knjižnega gradiva (otroška in mladinska literatura, zgodovinski, leposlovni in ljubezenski romani, znanstvena fantastika, knjige za osebno rast, priročniki, poezija …), približno 2.000 knjig pa Ema hrani v domači kleti, kjer ima namesto kuhinje police s knjigami, saj nobene knjige ne more zavreči. Veliko knjig je že rešila pred tem, da bi pristale na smetišču, nato pa jih menjuje, odnese ali spet prinese.
V svojem cekarju ima vedno več knjig, ki jih bo postavila na police ali zamenjala. Ker ji ljudje nenehno prinašajo stare knjige, se zbirka iz leta v leto povečuje, prostora pa je vse manj. Zato bi nujno potrebovali dodaten prostor. Prošnjo za ureditev še ene sobe za knjižnico so že naslovili na občino.
V posebni vitrini hranijo stare razglednice in starejše izvode knjig, najstarejša ima letnico 1850. Ema pokaže najstarejšo pravljico z letnico 1934 z naslovom Kapljica. »Tako je dobra!,« navdušeno doda.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
