DK

Medtem ko je Arklinič ob vstopu Škamlečeve v sodno dvorano nekajkrat skušal vzpostaviti očesni stik z njo, se je ona tega izogibala. Niti pogledala ga ni. Veliko časa je bila na robu solz, medtem ko on tako kot na vseh obravnavah s prav ničimer ni pokazal nikakršnih čustev.

Na nadaljevanju glavne obravnave je bila ponovno prisotna tudi sestra umorjene Sabine Arklinič Mojca Hvalec, ki je pričanje zdaj že obsojene morilke zelo težko spremljala.

Sodišče je zaslišanje Škamlečeve lahko opravilo šele sedaj, ko je sodba pravnomočna. Čeprav sta se nanjo pritožili tako obramba kot tožilstvo, je Višje sodišče v Mariboru pred nekaj dnevi obe pritožbi zavrnilo in kot primerno potrdilo izrečeno kazen 28 let zapora.

Tožilka vendarle dosegla, da je Škamlečeva odgovarjala

Sprva je kazalo, da Škamlečeva kot priča ne bo kaj dosti povedala. Sodnica Katja Kolarič jo je prosila, naj poda svojo izpoved, a je večkrat dejala, da je vse v zvezi s to zadevo že povedala.

Nato je vendarle začela odgovarjati na vprašanja tožilke Teje Belšak, ki so bila odlično ciljano zastavljena in v približno eno uro trajajočem zaslišanju povedala marsikaj pomembnega. Zločin naj bi se zgodil ’spontano’: »Želela sem mu pomagati, ker ni bil spoštovan in cenjen. Zaupala sva si marsikaj. O izvršitvi dejanja sva se pogovarjala večkrat. Zgodilo se je!«

Povedala je še, da sta se kot sodelavca in prijatelja veliko pogovarjala, tudi o težavah v zakonih.

Govoril naj bi ji, da on vzdržuje družino, žena pa ga ne ceni. Njegova ljubica je vedela, da je poročen, ni pa vedela, da sta prav na dan umora s Sabino praznovala obletnico poroke.

Potrdila je, da je Arklinič vedel, s kakšnim namenom bo na dogovorjeno mesto ob dogovorjeni uri pripeljal Sabino. »Ničesar nisem naredila, česar on ni pričakoval,« je dodala. Ne nazadnje mu je »poslovilno pismo« dala dan ali dva pred umorom. Rokopis Sabine, po katerem se je zgledovala, ji je dal prav Tomaž.

Kako se je zgodil okruten zločin

Več v jutrišnjem (petkovem) Štajerskem tedniku