Arhiv Štajerskega Tednika

Martin Gregorec je star 42 let, mladi prevzemnik je od leta 2015. »Sem mizar po poklicu, o kmetovanju nisem nikdar razmišljal. Če je beseda nanesla na to, sem bil celo vedno proti. Vsi so tarnali, da je to sama izguba in izgube me pač niso zanimale,« pripoveduje. »Potem pa me je Bojan (Murko, op. p.) začel spodbujati in prepričevati, da se od kmetijstva da živeti, da se splača. V službi že dolgo nisem bil več zadovoljen, premislil sem in se odločil. In danes mi niti malo ni žal.«

Na razpisu za mladega prevzemnika je šlo skozi šivankino uho, saj je z enim hektarjem zemlje komaj zadostil zahtevanemu minimumu za status kmeta; da je dobil še nekaj točk zraven, so mu svetovali še izgradnjo rastlinjaka. Ki ga, pravi, v bistvu ni potreboval, zdaj pa, ko že je, pride prav. Prvi hlev za piščance sta v 80. letih prejšnjega stoletja postavila že njegova starša; ko se je odločil prevzeti, pa je najel kredit v višini 300.000 evrov in po vseh modernih standardih postavil čisto nov hlev v velikosti 1300 kvadratnih metrov.

»Naša država je tako zbirokratizirala razpise, da vsak beži od njih«

»Nisem hotel na razpis, ker bi me potem gradnja stala dvakrat več. Naša država je z razpisi tako zakomplicirala in zbirokratizirala zadeve, da vsak, če le lahko, beži od njih. Ne morem vam povedati, koliko živcev mi je požrla že vloga za mladega prevzemnika; jaz sem še tako imel srečo v primerjavi z Bojanom, ki je proti meni res pravi velik kmet, a so ga 'mojstri' dvakrat zavrnili, ker naj ne bi izpolnjeval pogojev. Res pa je, da vsega ne moreš sam financirati, če hočeš napredovati, zato so razpisi potrebni, le poenostaviti bi jih bilo treba. Zdaj sem oddal vlogo za pridobitev sredstev za nakup teleskopskega nakladača. Upam, da bo pozitivno rešena.«

Med kmeti preveč 'favšije'

Človeka preseneti, da se iz hleva, v katerem je danes od 21.000 do 22.000 piščancev, ne širijo vonjave, saj je zmeraj veljalo, da perutninske farme med vsemi povzročajo največ smradu. »Včasih so to res bili pravi bunkerji, notri je bilo temno, prezračevanje slabo, zato je seveda tudi smrdelo. Zdaj ima hlev okna, svetlo je, poleti se ga delno odpre in živali lahko gredo čez dan ven.«

Čeprav mu na farmi pomagajo starša, žena Vladka in trije otroci: Miha, Nika in Maša, za piščance skrbi sam. Ima stroje za čiščenje, hlev pregleda večkrat na dan, ko so piščanci dovolj stari, gredo vsi hkrati, do naslednje »pošiljke« je treba hlev očistiti, razkužiti, takrat vsi pomagajo. In ta vmesni čas, ko je hlev prazen, je tudi priložnost za družinski oddih. »Teoretično bi lahko kam odšel na približno vsakih 40 dni, če preostali družinski člani ne bi imeli obveznosti,« se pošali in pove, da so si letos prvič privoščili 15-dnevne počitnice. »Priznam, da je več dela, kot sem si predstavljal, a mi kljub temu ni žal, saj sem sam svoj gospod, sam si določam urnik in doma sem, ne pa ločen od družine kot številni kolegi mizarji, ki si kruh pogosto služijo v tujini. Seveda so tudi tu riziki, med perutnino lahko izbruhne kakšna bolezen ali se zalomi z novimi lastniki Perutnine Ptuj, sam sem kooperant perutninarske zadruge, seveda vezan na PP. Moj oče je pred leti za nekaj časa opustil kmetovanje, tako da se zavedam, da se take stvari dogajajo, a to je pač življenje. Nekako bomo že, sem optimist in imam še nekaj načrtov. Že tri leta čakam na gradbeno dovoljenje za povečanje hleva; prostora je namreč za skoraj še en tako velik hlev, kot je sedanji. Če mi bo to uspelo, bo lahko doma ostala tudi žena, ki je trenutno še v službi,« razmišlja Gregorec, hkrati pa obžaluje, da se kmetje med seboj bolj ne povežejo. »Midva z Bojanom dobro sodelujeva, jaz dam njemu na primer gnoj, on pa meni slamo, tudi sicer si pomagava z nasveti. Nasploh pa je med kmeti preveč 'favšije', vsak gleda le zase in tekmuje, kdo bo imel večji traktor. Tega ne razumem, nisem snob, ne potrebujem največjega in najdražjega traktorja, meni zadošča kitajski.«

Do statusa mladega prevzemnika šele po upravnem sporu

Tudi Bojan Murko je prepričan, da bi bili povezani kmetje močnejši in konkurenčnejši. »Sam nimam teh težav, zavedam se, da brez pomoči sploh ne gre. Pa ne le tiste v družini, ampak tudi sosedske. S Florjanom (Frasom, op. p.), ki je tudi mladi prevzemnik, si prevzameva delo na kmetiji, ko je drugi odsoten. Tako lahko gremo na morje in na smučanje. Moja starša sta zadolžena za molžo krav, za ostalo sem jaz,« pravi 35-letnik, ki si je z ženo Staško in hčerkama Ano in Nušo zraven domačije postavil novo hišo. »Zavedam se, da je to neke vrste odstop od tradicije, da namreč na kmetih mladi živijo ločeno. Če se je morda staršema moja odločitev sprva zdela nenavadna, pa mislim, da jima zdaj tako celo bolj odgovarja kot meni.«

Kot že rečeno, je za mladega prevzemnika kandidiral dvakrat in izpadel zaradi birokracije, uspešen je bil šele po upravnem sporu. Od nekdaj si je želel postati kmet, že kot fantiček se je najraje potikal med stroji, najbolj ga je mikal traktor. Starša sta od dedka prevzela kmetijo s šestimi hektarji, eno kravo in dvema prašičema, nato pa zgradila hlev za 50 govejih pitancev, za katere je v bistvu skrbela mama, saj je bil oče v službi. »Po letu 2000 sem bil že toliko velik, da sem lahko pomagal, in takrat smo začeli rasti. Danes imamo v novem, modernem hlevu odprtega tipa, tudi mi smo ga financirali sami brez razpisov, ki močno podražijo investicije, 40 glav goveje živine, od tega 60 molznic, in sto prašičev. Obdelujemo 63 hektarjev zemljišč, od česar je polovica naše zemlje, ki smo je nakupili v zadnjih dveh desetletjih. Državne zemlje imamo le za tri hektarje, pa še ta je razpršena na šestih parcelah v razdalji štirih kilometrov.«

Čeprav je od nekdaj vedel, da bo kmet, pa se danes včasih vpraša, ali se je prav odločil. »Živinoreja je najtežja med kmetijskimi panogami, zahteva več kot celega človeka, in to se mi občasno zdi prenaporno. Res je, da nove tehnologije, ki so na trgu, olajšajo nekaj dela. Imam že molzišče za šest krav in robota za čiščenje rešetk, pravkar z nestrpnostjo čakam na rezultate razpisa za nakup molznega robota. Če mi ga bo uspelo dobiti, sem do nadaljnjega zmagal.«

Murko se lahko med drugim pohvali z vključitvijo v shemo Izbrana kakovost Slovenije.

Preberite več v Štajerskem Tedniku