Butični ptujski lük išče svoj prostor pod tržnim soncem
Na peščenih tleh Ptujskega polja že vsaj 200 let čebulo rdeče sorte pridelujejo na tradicionalen način, brez strojev, samo z rokami, nato pa jo spletejo v značilne vence. Ptujski lük z zaščiteno geografsko označbo je prva in doslej edina zelenjadnica v Sloveniji, ki se ponaša z evropsko shemo kakovosti ZGO. A za romantično zgodbo o ohranjanju nesnovne kulturne dediščine se za pet pridelovalcev skrivajo tudi resni izzivi. Višja cena zaradi butične pridelave, bitka za prepoznavnost in tržni prostor so namreč vse prej kot lahka naloga.
Na tiskovni konferenci ob zaključku projekta v prelepem ambientu Dominkove domačije v Gorišnici, ki bo morda postala tudi lükarska domačija, pa so imeli o pridelavi ptujskega lüka glavno besedo seveda lükarji.
Branko Majerič iz Moškanjcev, ki velja za očeta skupine, je bil kritičen: »Zgrožen sem nad dejstvi glede pridelave, uvoza in prodaje čebule v Sloveniji. Porabimo je nekje 20.000 ton na leto, od 13.000 do 15.000 ton je uvozimo, le od 5.000 do 6.000 ton je pridelamo sami, od tega je zgolj deset odstotkov ptujskega lüka. Zelo težko je priti na police trgovcev, saj imajo svoje sisteme urejene in takorekoč zaprte. Po dolgih naporih nam je uspelo naš pridelek spraviti na police Mercatorja, Tuša in Jagra, prodajamo tudi preko Zelenjave Forminka, Kmetijske zadruge Ptuj in delno Kmetijske zadruge Hoče. Sicer je v trgovinah mogoče kupiti deset kil čebule tudi za samo dva evra, kar je ponižujoče malo, predvsem pa je to cena, ki ji nikakor ne moremo niti nočemo konkurirati. Naš izdelek je vreden več, saj je tudi vloženega veliko več dela.«
Za pridelavo ptujskega lüka so potrebna tri leta
Pridelava ptujskega lüka je namreč izrazito butična in traja tri leta: prvo leto ga kmet poseje, naslednje leto iz semena zraste čebulček, ki ga kmet posadi. Nekatere kmetije ročno posadijo tudi milijon čebulčkov. Ti tretje leto zrastejo v čebule, ki jih kmetje ročno poberejo. Poleg ročnega sajenja in pobiranja je ročno tudi čiščenje in skladiščenje, na koncu pa tudi pletenje v vence po 12 ali šest lükov. Ptujski lük ni obdelan s sredstvi za obstojnost, ampak potrošnik v trgovini dobi takšnega, kot je zrasel na njivi. Stroškom pridelave je treba prišteti še letne stroške certificiranja ZGO in stroške certificiranja na kmetijah.
Premalo pogumni za velike zgodbe
Da so druge evropske države veliko dlje pri zaščiti avtohtone zelenjave kot Slovenija, ugotavlja Anja Pignar s kmetije Pignar iz Zamušanov. »Zdi se, da smo še vedno premalo pogumni za velike zgodbe, ki zahtevajo res veliko dela in znanja, a so hkrati sheme kakovosti protiutež v borbi zoper multinacionalke, kajti samo s kakovostjo damo tem pridelkom prave temelje in vrednost. Kar se čebule tiče, bi lahko bili Slovenci povsem samooskrbni, a smo še daleč od tega. Težave imamo tudi s trženjem, na srečo pa se stvari počasi spreminjajo, potrošniki se vse bolj zavedajo pomena kakovosti, počasi so zanjo pripravljeni tudi več plačati.«
Edini pravi luk je ptujski lük!
Preberite več v Štajerskem Tedniku
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
