Ljudje ob Kolpi: Juro Adlešič
dr. Juro Adlešič, po domače Tojagin Jura
rojen v Adlešičih 7. maja 1884, umrl 29. septembra 1968 v Adlešičih
»Dr. JURO – ODVETNIK IN ŽUPAN LJUBLJANSKI« - napis na družinskem grobu v Adlešičih in skromna vitrina s porumenelo fotografijo v adlešiškem Domu krajanov sta eni redkih obeležij, ki spominjata na velikega Belokranjca.
Sicer pa lahko rečemo, da je bil Juro človek mnogih talentov. Njegova vloga pri uresničevanju zamisli arhitekta Plečnika je zelo pomembna in jo bomo nekoč bolj natančno obdelali. Danes pa se poleg splošnih informacij o njegovem življenju dotaknimo tudi t.i. »Čebelarske pravde«.
7. maja 1884 se je v Adlešičih, v družini takratnega župana Občine Adlešiči Ivana Adlešiča – po domače Tojaginega Iveta rodil enajsti otrok - Juro. Kot piše župnik I.F. Šašelj; avtor Adlešiške kronike, je bil Tojagin grunt eden trdnejših v Adlešičih, saj je Ive z dobrim gospodarjenjem (predvsem z nakupi gozdov) družinsko posest precej povečal. Jura si je osnovno izobrazbo pridobil v Adlešičih, nato pa nadaljeval šolanje na ljubljanski klasični gimnaziji kjer je 1904 leta maturiral. Študiral je na univerzah v Pragi in na Dunaju, kjer je 1910 leta promoviral iz prava. Pravniško kariero je začel kot pripravnik v odvetniški pisarni v Trstu, leta 1918 pa se je preselil v Ljubljano in odprl svojo odvetniško pisarno. Že kot študent je leta 1908 sodeloval v povorki pred cesarskim dvorom z Belokranjci, tudi številnimi Adlešičani, v mimohodu pred cesarjem in kraljem Francem Jožefom I.
Bil je družbeno in politično angažiran ter zaveden Slovenec. Pisal je za različne časopise: Slovenca, Edinost, Zoro, Zlato dobo, Čas in druge. Že pred prvo svetovno vojno je napisal več razprav: Organizacija slovenskega izseljeništva (1909), Slovansko pravo (1910), Socialne tvorbe pri Jugoslovanih (1911). S svojimi teksti je nakazoval na velik občutek za socialna vprašanja in pravičnost. V razpravah o izseljenstvu opisuje vso bedo izseljevanja in vračanja Slovencev, posebno Belokranjcev. Izjavo enega od izseljencev povzema tako: »Ko bi bil takrat, ko sem prvič ugledal amerikansko delo, imel denarja za povratek, bi se takoj vrnil domov na kmetijo …«. Bil je podpredsednik Orlovske zveze (v tem času so Orli gradili bežigrajski stadion), v dveh mandatih župan Ljubljane (od 1935-1942), član banovinskega sveta Dravske banovine, tajnik Slovenske ljudske stranke, boter prvega jugoslovanskega rušilca LJUBLJANA (skupaj s soprogo načelnika generalštaba Milana Nedića) – ko v Splitu spregovori tudi o hrepenenju Slovencev po morju in Slovencih kot pomorskem narodu (to je čas, ko je slovenska obala del Kraljevine Italije). Med drugim pa je bil tudi boter prve brizgalne »ILO«, ki so jo kupili adlešiški gasilci 1936 leta. Od potrebnih 18.000 dinarjev jih je Juro prispeval 4.000 – kar je ustrezalo protivrednosti para volov. Takrat so se gasilci zavedali, da brizgalne brez njegovega prispevka ne bi bilo, saj so denar zanjo zbirali že več let in ker do cilja niso mogli priti, so že razmišljali o vračanju zbranih sredstev.
Čeprav je bil zelo delaven in ustvarjalen na številnih področjih, pa so njegova mogoče najpomembnejša zapuščina voščeni valji, na katere je s fonografom posnel ljudsko petje. To so tudi najstarejši posnetki, ki jih imamo v Sloveniji (starejši, ki jih je posnela Rusinja Linjova, se hranijo v St. Peterburgu). Letos je minilo 110 let od nastanka teh posnetkov (31. maja 1914 v Adlešičih in 1. junija na Preloki). Od takrat so ohranjeni tudi zapisi vseh pevk in pevcev in popis pesmi. Bil je edini Slovenec, ki je snemal na to napravo (izum A. Edisona), uporabljati pa se jo je naučil, ko je leto pred tem asistiral raziskovalki Linjovi, ki je snemala Belokranjce v Laknarjevem hotelu v Črnomlju. Na podlagi Adlešičevih posnetkov je Štritof naredil transkripte večglasnega ljudskega petja.
Doletela ga je smola, da je bil župan v času, ko so sile osi napadle Jugoslavijo in jo razkosale. Kot župan pa je moral (skladno z mednarodnim pravom) italijanskemu okupatorju predati mestne ključe, s čimer si je nakopal sovraštvo OF. Ostal je na funkciji župana in ker kljub vsemu ni mogel nikakor pomagati svojim ljudem, je 1942 raje odstopil kot pa imenoval podžupana Italijana. Njegov občinski svet je bil potem razpuščen. Juro pa so Italijani internirali v Monigo. Tudi po vojni ni našel stika z novo oblastjo, ki je vse njegovo premoženje nacionalizirala in 1949 je odšel v ZDA, kjer se je preživljal z delom na kmetiji rojakinje iz Bele krajine. Tudi tam ga je UDBA nadzirala in čez nekaj let agent, ki ga nadzoruje, piše nadrejenim v Jugoslaviji, da vohunjenje za Adlešičem nima nobenega smisla, saj se ne angažira ne politično ne kulturno in živi na kmetiji v Kansasu bogu za hrbtom. V šestdesetih letih si je želel vrnitve domov in ko s pomočjo žene Vere Popovič Adlešič (pred vojno primadona ljubljanske opere, po vojni predavateljica na AGRTF) dobi zagotovilo jugoslovanskih oblasti, da zoper njega sploh ni podana obtožnica, se je vrnil v rodne Adlešiče, kjer je zanj skrbela družina njegovega nečaka. Čeprav je umrl v revščini, pa je z denacionalizacijo zagotovil množici dedičev precejšnje bogastvo (lastnik vile, hiš, deležev v podjetji h…). Bil je tudi eden od 12. Slovencev (menda edini ne-Žid), katerih osebne sefe so v švicarski banki odprli v 90. letih prejšnjega stoletja.
Čebelarska pravda je pomemben presedan v našem sodstvu.
Čebelarji v Litiji so se odločili ukrepati proti tamkajšnji topilnici svinca, zaradi katere so množično poginjale čebele. Pogini čebel so bili zaznani že v 19. stoletju, še odmevnejši pa je bil množičen pogin čebel na širšem Litijskem 1910. leta. V času vojne si kmetje niso upali drezati v delo tovarne, ki je bila v vojni še pomembnejša. Hud pomor se je ponovil leta 1920 in takrat so se čebelarji odločili ukrepati. Angažirali so odvetnika dr. Juro Adlešiča, ki je bil znan kot sposoben jurist, ki pa ne odira svojih strank. Ta jim je takoj dal navodila: ustanoviti podružnico čebelarskega društva, določiti dva čebelarja, ki bosta tožila (ne vsi prizadeti!) in 20 čebelarjev, ki bodo priče. Zastopati je bil pripravljen preproste čebelarje proti »internacionalni tvrtki« le pod pogojem, da ga vsi vpleteni neomajno poslušajo in sledijo njegovim navodilom. Angažiranih je bilo veliko domačih in tujih strokovnjakov in na veliko presenečenje vseh je po dveh letih Adlešič tožbo dobil in topilnica je morala plačati odškodnino. Nato so sledile tožbe še drugih oškodovancev. Po tej tožbi je lastnik topilnice začel izvajati ukrepe zapiranja obrata in njegovo selitev v Trepčo na Kosovo. To je bil prvi primer uspešne tožbe »civilne iniciative« proti mednarodni korporaciji pri nas.
Dr. Juro Adlešič je umrl na Miholje - 29. septembra 1968.
