Arhiv Dolenjskega lista

Arhiv Dolenjskega lista

Franc Kovačič iz Šentjerneja je civilni vojni invalid. Nima obeh rok od zapestja naprej. Protez ne nosi in štrclja se vidita. A Franc je svojo drugačnost že zdavnaj sprejel, k sreči pa je po nesreči ostal povsem funkcionalen in z rokama počne skoraj vse, kot tisti, ki imajo dlani in prste.

Tako se ob srečanju najprej rokujeva, ponudi mi skodelico kave, ki jo je skuhala žena Brigita, ponosno mi razkaže steklenice svojega cvička, poprime za svinčnik in mi nekaj lepega napiše v novinarski blok. Tudi brije se sam. Spominjam se, kako sem ga pred leti videla igrati šah in prav brez težav je poprijel za majhne figure in jih premikal po šahovnici. Neverjetno!

Arhiv Dolenjskega lista

»Čutim vse živce, kot da bi imel pol zaprte pesti,« pove 68-letni Franc, ki je zelo prijazen in humoren možakar, vsestransko dejaven, zaradi česar je letos ob šentjernejskem občinskem prazniku prejel županovo priznanje. A najprej se v pogovoru dotakneva njegove nesreče iz otroštva, zaradi katere je drugačen, čeprav se s tem ne obremenjuje več.

Bomba s podstrešja

Zgodilo se je v otroštvu, doma, na kmetiji v vasi Drama pri Šentjerneju, kjer je bil najstarejši od treh otrok. Kot petošolec, star deset let, je radovedno nekaj brskal po podstrešju. Našel je bombo iz 2. svetovne vojne, italijansko plašilko, zavezano z žico, ki so jo pred leti tam pustili italijanski vojaki, ko so prespali. »Nisem vedel, kaj je to. Stvar se mi je zdela zanimiva in sem jo odprl, takrat pa je eksplodirala in me močno poškodovala,« se spominja Franc. Bil je hudo ranjen, izgubil je obe roki v zapestju, imel poškodovan tudi obraz in dolgo so se bali, kaj bo z očmi. Telefonov takrat ni bilo pri vsaki hiši in sosed je na motorju odbrzel na bližnjo policijo, da so poklicali reševalce. Franc je bil nekaj časa v novomeški in ljubljanski bolnišnici, a po treh tednih je že sedel v šolskih klopeh - brez rok.

»Na začetku je bilo hudo. Bilo me je sram, roki sem skrival v žepih, da se ne bi videlo,« pove Franc. Kmalu je odšel v Dom invalidne mladine v Kamnik, kjer je dokončal osnovno šolo in prvi letnik gimnazije. »Tam sem videl vse mogoče invalide in tako sem lažje sprejel svojo hendikepiranost,« odkrito pove sogovornik, ki je ob različnih priložnostih mladim že spregovoril, naj bodo previdni, če kje najdejo kak čuden predmet in ga pustijo pri miru ter obvestijo pristojne službe. Še danes se namreč odkrijejo kake bombe iz vojne in res ni potrebno, da se še komu zgodi kaka nesreča.

Arhiv Dolenjskega lista

Izkušnja iz Amerike

Ko je bil star petnajst let, je Franc po srečnem naključju - s pomočjo Jožeta Žuglja iz Klanca pri Vinici - odšel v Ameriko in tam dokončal gimnazijo - celo z odliko, po kratkem času v domovini pa se je vrnil nazaj in opravil še študij ekonomije. Spominja se, kako je v Pittsburghu obiskoval šolo za migrante in bil odličen v angleščini - »angleško slovnico sem pisal drugi najboljši rezultat v razredu!« ponosno pove in doda, da so na faksu zapiske od njega prepisovali celo tisti, ki so imeli obe roki zdravi. Pri 24-ih letih ga je domotožje leta 1975 privedlo v Slovenijo, v Šentjernej, kjer se je zaposlil v tedanji Iskri, kjer je služboval trideset let. Kot stoodstotni civilni invalid vojne se je pri 54 letih upokojil.

Z ženo Brigito sta si ustvarila lep dom sredi Šentjerneja in družino - imata tri otroke. A Franc je kljub vsem obveznostim vedno našel čas za mnoge dejavnosti. Z dušo in srcem je deloval kot tajnik in organizator v Ženskem rokometnem klubu Šentjernej, ki je bil takrat zelo uspešen. Imeli so vse selekcije in Franc se spominja, kako velik dogodek je bil, ko je v Šentjernej pripeljal reprezentanco iz Jugoslavije.

Šah, vino, koline…

Arhiv Dolenjskega lista

Njegov priljubljen šport je tudi šah. Začelo se je v Kamniku, pa potem v Ameriki, kjer so ga igrali v klubih. V času študija je kot aktivni šahist postal celo mladinski prvak Pittsburgha! V pokoju je tudi vnet vinogradnik, član kar treh vinogradniških društev: iz Šentjerneja, Kostanjevice na Krki in Podbočja. V različnih vinskih goricah ima posajenih dva tisoč trt, v glavnem za cviček, pridela pa tudi kako modro frankinjo. To delo ga res veseli, poleg žene mu pomagajo družina in prijatelji.

A k dobri kapljici gre tudi dobra hrana. Franc že osem let predseduje društvu Domače koline Kostanjevica na Krki, ki združuje preko sto članov. Zelo so dejavni in Franc pove, da je njihova naloga osveščanje ljudi o kolinah, ki so bile včasih pomemben družinski praznik, pa nasploh o starih jedeh in načinu pridelave hrane. »To je pomembno tudi za naš turizem - kaj naj turistu ponudimo na Dolenjskem, če ne cvička in domačega narezka?!« se sprašuje. Franc je ponosen, da so v društvu vpeljali dvoje ocenjevanj: januarja domačih kolin (krvavic, pečenic, ocvirkov, klobas za kuhanje), aprila pa ocenjevanje salam, suhih klobas in šinkov. Med prvimi društvi so začeli tudi z ocenjevanjem špehovk. »Da smo vključili še naše žene, smo pri prvem dogodku vpeljali ocenjevanje slanih potic, kot so ocvirkovka, sirova in neshajana potica, pri drugem pa ocenjevanje kruha,« pove.

Poseben izziv je ocenjevanje trojčka oz. vinogradniške malice, ki je sestavljena iz špeha, cvička in kruha. »Sam sem bil že dvakrat prvak,« pove Franc, ki je tudi sam vešč v pripravi mesnih izdelkov, za kar kupi domačega prašiča. Zaupa pa nam, da mu je kruh spekla tašča.

Franc je tudi vodja šentjernejske sekcije Društva za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi in že tradicionalno sodeluje s svojo ekipo na Jernejevem kolesarskem maratonu, pa tudi na kakih drugih prireditvah. Njihov krompir je res okusen. Zadnja leta skrbi še za prijetno počutje gostov iz pobratene občine Svrljig iz Srbije, ko pridejo v Šentjernej.

»Franc Kovačič je človek zaupanja in dobrih dejanj, zaznamujejo ga izredno povezovalno delovanje, marljivost, prizadevnost, stalna pripravljenost pomagati. Vse te lastnosti so mu lahko v ponos,« je bilo slišati med razlogi za županovo priznanje, ki mu veliko pomeni.

Članek je bil objavljen 25. 10. 2018 v 43. št. Dolenjskega lista.