Mojster pokrivanja s skodlami izpod Raduhe
Anton Dešman je znan kot predan ustvarjalec z lesom in mojster pokrivanja s skodlami. Med njegovimi bolj znanimi deli sta udejstvovanje pri postavitvi Etno vasice Luče in pokritje kapele na Loki. Obenem je dejaven občan, ki rad prispeva k urejenosti cest, kraja in dobremu počutju prebivalcev, dva mandata je bil svetnik. Označujejo ga torej politično udejstvovanje, edinstvena ustvarjalnost in ohranjanje dediščine ter promocija kraja. Glede na vse našteto ni nič nenavadnega, da je ob letošnjem občinskem prazniku eden od prejemnikov priznanj Občine Luče.
Za pot v hribe sta pogosto potrebna zbranost in pogum. Nič drugače ni pri vožnji z avtomobilom v hrib v kraju Raduha, kjer živi Anton Dešman. »Pa še višje živijo ljudje!« nam je povedala nasmejana soseda, ko smo po strmi poti zapeljali na napačno dvorišče. Pred leti je prebivalcem plaz odnesel cesto na dveh mestih. Oranje pozimi je zelo pomembno, zato so sosedje veseli, da Anton skrbi za cesto. Včasih je pozimi sploh ni bilo, še s konji nisi mogel nikamor. »Peš sem hodil v šolo. Pozimi je bilo popoldne že temno, ko smo se vračali domov. Ata mi je prišel nasproti in sva se včasih skoraj zaletela v temi,« nam je pripovedoval Dešman, ki se je rodil leta 1956. Kljub letom je zelo dejaven in premetava hlode kot za stavo, o čemer smo se prepričali na lastne oči, ko je na dvorišču kazal, kako morajo biti postavljene letnice za zunanji tram, da dolgo zdrži.
Učil se je od starih mojstrov
Delo z lesom je bilo Antonu Dešmanu položeno že v zibelko. »Ko sem bil še tako majhen, da še sploh nisem poznal svetega Miklavža, mi je ta za darilo prinesel orodje za sekanje – sekiro, cepin in ›šepser‹ za lupljenje,« pripoveduje sogovornik in dodaja, da doma sicer niso imeli takšnega lesa, da bi izdelali in pokrili streho s skodlami, zato sta bila hlev in kašča pokrita s slamo. Po osnovni šoli ni nadaljeval šolanja. Prevzel je kmetijo. Sčasoma se je od starih mojstrov, ki so hodili naokrog, naučil dela z lesom. Ker niso imeli tako velike kmetije, da bi lahko od nje živeli, je v svojih najboljših letih sekal drevesa v gozdu. Šele kasneje je začel sam obdelovati les in izdelovati lesene strehe ter brunarice. »Bolje bi bilo, če bi se s tem začel ukvarjati že prej, saj gre v primerjavi s sečnjo za donosnejši posel,« je povedala žena Vida, ki ga pri delu zelo podpira in mu po svojih najboljših močeh pomaga. Fotografira njegove izdelke, bdi nad elektronsko pošto in arhivira končane projekte. Imata tri otroke. Hčerki sta že doštudirali, se poročili in se odselili. Sin, ki je v poznih dvajsetih letih in bo najverjetneje prevzel domačijo, že danes pomaga pri delu z lesom.
Skodle niso za dolino
Za skodle ni dobro vsako drevo. To mora za ta namen rasti počasi, medtem ko je za sečnjo najprimernejši zimski čas ob stari luni. Streha s takšnimi skodlami naj bi zdržala tri desetletja. »Les za skodle mora biti zelo goste rasti, da ga lahko nacepijo. Obstajajo mojstri posebej za to. Jaz tega ne počnem. Jaz samo prekrivam strehe in izdelujem brunarice,« pravi letošnji občinski nagrajenec, ki ima veliko projektov po vsej Sloveniji. Izdelal je kar nekaj brunaric v Kranjski Gori, Krškem, Slovenj Gradcu ... »Včasih ni bilo opek in so prekrivali strehe s skodlami, ker je bilo veliko lesa. Skodle se obnesejo le v planinah, kjer ni veliko megle in vlage, ter na strmih strehah. V dolini niso primerne za pokrivanje streh, saj bi les hitreje zgnil.«
Dešman je med drugimna planini Loka pokril lesenokapelo sv. Križa, zadnje delo arhitekta Jožeta Kregarja. Ponosen je tudi na kapelo, ki jo je pokril v Avstriji, in sicer v bližini Beljaka, kjer živi njegova svakinja. Avstrijski sosedje so mu zaupali, ker je bil cenovno ugodnejši od tamkajšnjega obrtnika, zato so mu zaupali delo in bili na koncu zelo zadovoljni. Anton pravi, da Avstrijci znajo ceniti takšen projekt in pokažejo veliko zadovoljstvo ter hvaležnost. Celo v avstrijskem časopisu so objavili članek o njem. Pokrival je tudi druge kapelice po Sloveniji, tu in tam kakšen vodnjak in tudi domač čebelnjak.
Zelo priljubljene so brunarice
Brunarico sestavi Anton Dešman na domačem dvorišču in potem pripelje na gradbišče, kjer se ne zadržuje več kot dan ali dva. Nekateri lastniki mu pišejo vsak božič in se mu zahvalijo, da jim je izdelal tako lep dom. Tudi sebi bi naredil takšno hiško, če bi dobil dovoljenje, vendar trenutno prostorski načrt tega ne dopušča. »Takšne hiše so se včasih imenovale preužitkarske, ko sta se starša preselila v svojo ›bajto‹ in prepustila družinsko hišo ›ta mladim‹.«
Svojevrsten projekt je bilo delo pri gradnji Etno vasice Luče, ki stoji v parku ob Savinji. Hiške v vasici so iz starega lesa in opremljene s staro opremo ter z rokodelskimi orodji. Ogledamo si lahko lesarsko (»tišlersko«), čevljarsko (»šoštersko«), krojaško (»žnidersko«) in kovaško delavnico, črno kuhinjo, mlin in hiško s krušno pečjo ter staro lekarno. Anton pove, da ga je idejni vodja Jože Kaker, ki je velik ljubitelj starega lesa, povabil k projektu in da je bilo iz starih tramov kar zahtevno izdelati brunarico, težje, kot če bi delal iz novega lesa.
Občutek za podrobnosti
Sogovornik veliko pozornosti posveti podrobnostim. Pogosto pusti kakšen nosilni steber kar v obliki drevesa. Izdeluje sestave miz in klopi, ki imajo udobno zaokroženo sedalo, gugalnice, lesene strme stopnice ... »Na udobje je treba gledati,« pravi. Tudi v njegovem domu je mogoče opaziti nekaj izdelkov izpod njegovih rok. Izdelal je vrtljivi stol in stojalo za rožo na kolesih ... Za vsako stavbo, ki jo dokonča, izdela leseno tablico z letnico gradnje, imenom lastnika in s svojim podpisom. Pravi, da bo, če mu bo zdravje dopuščalo, še dolgo delal. Žena doda, da če ne bi delal, bi verjetno kar zbolel. (Foto: Bina Plaznik, osebni arhiv)
