Iz številnih medijev lahko v zadnjih letih beremo, da postaja čebela vedno bolj ogrožena živalska vrsta. Beremo lahko, da medonosna čebela ne more več sama, brez pomoči čebelarja, preživeti v naravi. Zgroženi smo lahko nad dejstvom, da se je že v zadnjih petdesetih letih okolje v taki meri spremenilo na slabše, da že ugotavljamo, da bo svet, to je naš planet Zemljo, prizadela katastrofa, ki bo močno prizadela človeštvo.

Veseli nas, da je na pobudo Republike Slovenije, Čebelarske zveze, Organizacija združenih narodov razglasila 20. maj za svetovni dan čebel in se čebelo razglasi za ogroženo vrsto. Lepo, bodo porekli mnogi, ki ne spremljajo v taki meri sprememb v naravi, da bi spoznali, da se nam zares pišejo slabi časi. Segrevanje ozračja, ki je na pohodu v zadnjih desetletjih, ogroža celotno življenje na Zemlji. Vremenske spremembe so tako prisotne na različnih delih sveta, da že povzročajo potrebno po migracijah prebivalstva. Človek in z njim celotni živi svet je najbolj občutljiv na pomanjkanje vode, kar bo v prihodnje povzročalo velike selitve in s tem ogrožanje predelov, ki so bogati z vodnimi viri.

Slovenija, raje Kranjska, je v zgodovini čebelarstva pomenila za strokovni del poznavanja dobrih praks v svetu zelo veliko. Nauk Antona Janše – Kuharjevega Toneta (1769) ko odide na Dunaj in sprejme službo pri Nižje avstrijski ekonomski družbi za čebelarstvo in ga cesarica Marija Terezija imenuje za čebelarskega učitelja prve čebelarske šole, je gotovo za slovensko znanje zelo veliko priznanje. Kot sodobnika je potrebno omeniti Petra Pavla Glavarja, ki je na gradu Lanšprek na Dolenjskem napisal prvo slovensko knjigo o čebelah in umnem čebelarjenju.

To so nedvomno dosežki, ki še toliko bolj poudarjajo, da je naš človek, čeprav v kalupu tujih gospodarjev, veliko pomenil za razvoj gospodarstva in znanja. Tehnologija čebelnega panja je gotovo ravno pri nas dosegla spremembe, ki so vplivale na čebelarjenje v svetu.

Pomen dela čebel se ne kaže samo v prinosu medu, cvetnega prahu, propolisa. Potrebno je pogledati pomen opraševanja sadnih dreves in ostale drevja, zelenjave, poljščin. Tu gre pomen v milijarde dolarjev koristi. Opraševanje ne moremo pripisovati le medonosni čebeli. To opravilo opravljajo različne divje čebele, muhe, hrošči … vendar moramo ugotoviti, da s čebelo izginjajo tudi te vrste in mnoge rastline iz obličja planeta Zemlje. Koliko jih ubijejo drveči avtomobili, javna razsvetljava, škropiva, izsuševanja mokrišč …

Svetovna ekološka gibanja si prizadevajo, da bi se degradacijski pohod človeka nekje ustavil. Vsi napori okoli sprejetja pravil o uporabi fosilnih goriv, gradenj hidroelektričnih central na rekah, omejevanja gradnje cest, širjenja prevoznih sredstev in ostalega, niso sprejeti povsod v svetu, zato se onesnaževanje veča v taki meri, da so posamezni predeli našega planeta že neprimerni za življenje ljudi, s tem pa tudi rastlinskih in živalskih vrst.

Že nekaj desetletij lahko spremljamo ročno opraševanje sadnega drevja na Kitajskem, v Ameriki…Pri nas še ne, nismo pa tako daleč od tega. Poleti smo veseli, da ni več okoli naših domov toliko različnega mrčesa, vendar pozabljamo na funkcijo teh živalskih vrst. Narava je življenje ustvarjala milijarde let iz potrebe medsebojne koristi teh živalskih vrst in ne kar tako.

Nasvet vsakemu, ki želi zvedeti kaj več, je, da prebere Zgodovino čebel, pisateljice Magde Lungve, kjer pripoved seže v leto 1852 in v leto 2052, ko več ni čebel. Pomembni so naši domači pisci Lojze Kastelic, Korenine čebelarjenja. V teh delih boste spoznali, kako pomembne so čebele in kakšno ekonomsko bogastvo prinašajo človeku. Nič ne bo narobe, če preberete delo Mimi Malenšek, Zlati roj. Lažje boste razumeli prizadevanje občin Ivančna Gorica ( Višnja Gora ), Radovljica, ki so izbrane kot čebelam prijazne občine, umestitvi čebelarjenja v turistično in ekonomsko dogajanje.

Danes čebelarji doživljamo, da čebelje paše niso več tako bogate, zanesljive, kakor so bile pred desetletji. Res je za izpad pridelka krivo vreme, ki ga pogojujejo podnebne spremembe in človek s svojim onesnaževanjem. Tu je še varoja in prihajajoči azijski sršen, mali panjski hrošč ...

Naša država se zaveda vseh naštetih tegob, vendar ima sredstva za pomoč tistim, večjim čebelarjem, manjšim, tistim, ki imajo do 20 družin, pa veliko manj. Ravno teh je največ! Zlasti začetnikov, ki po obupnih slabih zadnjih treh letih obupujejo in bodo čebelarjenje opustili. Škoda je vsakega!

Tistega veselja med čebelarji gotovo več ni, kot ga je bilo še nedavno, ko je bilo delo v čebelnjaku spremljano s pesmijo kril marljivih delavk, kranjske čebele. V zadnjem času se dogaja, da čebelarji s paše na stojiščih pripeljejo domov prazne satnice, saj niso imeli kaj iztočiti.

Domače Društvo čebelarjev Novo mesto v letošnjem letu praznuje svojo 111. letnico obstoja. V bližini Gabrja člani postavljajo svoj čebelarski center z namenom še večje prepoznavnosti dobrih praks dela. V centru bo mogoče opravljati različna opravila v različnih letnih časih in s tem prepotrebnem izobraževanju mladih čebelarjev. Le z znanjem, delom, bo mogoče v prihodnje še čebelariti. Dobra higienska praksa s čiščenjem čebelnjaka, oskrbovanje z dobrim satjem, zdravimi čebelnimi družinami, razkuževanjem orodja in sonaravno čebelarjenje bo zagotovilo možen uspeh najboljših čebelarjev.

Izogibati se je potrebno ponarejenemu medu, satovju, in hitremu zaslužku. Čebelarstvo naj ostane hobi in ne industrija.

Naj medi, porečejo čebelarji v svojem pozdravu. Zares je že čas po teh skopih letih, da za medi in obrodi sadje, polje, travnik, gozd. Naj bo že vigred lepša od predhodnih, da se bo ob čebelnjakih slišala tista Slakova pesem Čebelar.