Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Pot me je v Srednji Lipovec zanesla naključno. Še svoj živi dan nisem bil tam. Prijazni ljudje in lepi kraji. Že zaradi tega je bilo vredno obiska. Pa še lep dan se je naslikal. Bila je sreda.

Dober glas gre v deveto vas in na uho mi je prišlo, da bodo v teh krajih kuhali ali žgali kopo. Oba izraza je mogoče uporabiti za to staro, marsikje pozabljeno opravilo. Ni bilo težko najti. Tik pred Srednjim Lipovcem je stal smerokaz z napisom KOPA.

Pri oglarjih, ki sem jih obiskal v Srednjem Lipovcu, sem videl čudovito in bogato likovno opremljeno knjižico »Oglarstvo v preteklosti za prihodnost«, ki jo je izdala občina Dolenjske Toplice lanskega novembra v 300 izvodih. V njej lahko izveste vse o oglarjenju v naših krajih, tako v preteklosti kot tudi v sedanjosti. Tako kot jaz! Neveden in neuk! Knjigo so izdali za sedanjost in prihodnost.

Tako se lotevajo oglarjenja tudi v Srednjem Lipovcu. Znanje iz preteklosti želijo prenesti in ohraniti za prihodnost.

Najbrž je bilo oglarjenje pred in kmalu po drugi vojni kar donosen posel, sicer ne bi ljudska pesem glasila: »Oglar je zavber fant, ima ves črn gvant. Oglar, oglar mora bit moj!...« Danes je dragocenost oglarjenja – donosnost pač ne – v ohranjanju tradicije, v druženju in v obujanju spominov na minule dni.

Franc Vidmar iz Srednjega Lipovca še iz otroštva ve, kako in na kakšen način se oglari, saj je pri temu pomagal svojemu očetu. V Auerspergovih, kot so rekli včasih oziroma po vojni v državnih gozdovih. Že lani so si Lipovčani dali besedo, da bodo poslej vsako leto v tem času izdelali kopo. Prostor za kopo imajo za lučaj pred vasjo. Tam so jo pripravili že dvanajstkrat, sicer pa so jo izdelali že devetnajstkrat.

Arhiv Lokalno.si

Razlog za izdelavo kope imajo tudi v vasi, kjer imajo še vedno mojstra Skubica, ki ohranja tradicijo vaškega kovača in uporablja oglje za segrevanje železa. Danes sicer k njemu ne prihajajo kmetje podkovat konjev, zato pa še vedno naredi večjo ali manjšo motiko, vejnik, plevko... Včasih, ko ni bilo drugih kovinarjev in strojev, se je brez njegove pomoči prekmalu ustavil marsikakšen pokvarjen voz ali so prenehali uporabljati kmečko orodje. Če bi uporabljal kovač, Skubetov ata, oglje iz kope, ki so ga tokrat kuhali, bi ga imel za veliko let. Tako pa ga v glavnem »raznesejo« prijatelji za peko na roštilju. »Tisto, za kolikor ga prodamo na trgu, še za pijačo ne bi bilo,« se pošalijo oglarji.

Glavnemu oglarju Francet Vidmarju, največ pomagajo prijatelji, Branko Skube, France Štraus, Rafko Zupančič, Brankova sinova in seveda številni drugi sosedje.

Preberite še ...

Dom

Odličen način, da znižate stroške za elektriko tudi do 80 odstotkov

»Radi priskočijo! Brez njih ne bi bilo prave kope, pa tudi zabave ne,« poudari Vidmar in pristavi, da sodi oglarjenje v sklop prireditev ob občinskem prazniku v Žužemberku.

V kopi je bilo 20 m³ cepanic in nekaj drobnejšega materiala, kar seveda ni malo. Prostor, kjer jo kuhajo, je v dnu vrtače, kot v nekakšnem amfiteatru, tako da si prižig lahko ogleda veliko ljudi. Seveda ob kopi skuhajo za vse obiskovalce golaž ter pripravijo kulturni program, v katerem med drugimi zapojejo narodno »Oglar je en zavber fant.« Kot je videti na fotografiji, imajo za kuhanje golaža poseben nosilec kotla (da ne bi mislili, da je to kakšno posebno orodje, kot se je »zaletel« podpisani).

Kopo je delalo kar precej ljudi od ponedeljka do srede po ves dan. Včasih so oglarjem ponagajali nevihtni dnevi, ko jim je dež spral vso zemljo s kope. Danes je to enostavneje, saj kopo v takšnem primeru zavarujejo s pregrinjalom. Vodo seveda potrebujejo, predvsem takrat, ko močijo zemljo, s katero kopo zasipajo, da vanjo ne prihaja nepotrebni zrak. Tokrat so jo porabili 1500 litrov. Pripeljali so jo s cisterno, postavili nad vrtačo, da je voda, kadar so jo rabili, samodejno tekla k oglarjem.

Za kuhanje kope najprej pripravijo teren, kamor jo postavijo, šele nato začnejo pripravljati les. Les vanjo zlagajo čim bolj na tesno, ter tako, da so debelejša polena znotraj, drobnejša na zunanji strani. Bolj vlažna morajo biti bolj pri vrhu… Bukov les je dober, hrastov menda ne… Cela »znanost« je že v temu, kakšen les je potreben in kako mora biti zložen. Še veliko bolj so zapleteni ostali postopki za dokončanje kope in kasnejše kuhanje, ki traja po več dni.

Na robu vrtače so Lipovčani postavili lično brunarico, ki jo uporablja oglar, kadar bedi ob kopi, da se ne pripeti neljubi dogodek, ko tli v njej. Lahko bi denimo v njej zagorelo s plamenom, ali pa bi se zaradi tlenja posedel del kope in pridelek bi šel v nič. Iz zapisanega je mogoče razbrati, da je kuhanje kope sicer zanimivo delo, hkrati pa zahteva veliko znanja in ročne spretnosti, da pridelajo kakovostno oglje.

Posebnost pri oglarjenju je tudi orodje, ki ga potrebujejo. Za samo pripravo lesa niti ne. Za to potrebujejo žage (dandanes motorne), cepine in sekire. Ko podirajo kopo pa potrebujejo posebne grablje, lopato, goste in široke vile, ki imajo na konicah bunkice, da se ne zapičijo v oglje, na dolgo nasajeno kljuko in grebljo.

»Resnici na ljubo, prav veliko oglja danes ljudje ne potrebujejo. Malo je tistih, ki ga uporabljajo za žarenje kovin, ker so ga nadomestila druga kuriva, očitno pa bo še dolgo v uporabi kot sredstvo za filtriranje tekočin in zraka, ter v medicini,« je povedal glavni oglar France Vidmar. Za določanje kakovosti oglja že dolgo veljajo pravila, koliko sme vsebovati na primer katrana, sulfidov, bakra, aluminija, železa, bog ne daj cianidov ali arzena. Posebej strogi so predpisi in meritve vsebnosti za oglje, ki ga uporabljajo v medicini.

Ko so Lipovški oglarji zaključevali delo in ko so ob kopo prislanjali zadnje cepanice, na katere med kuho prislanjajo posebne lestve, da ne hodijo neposredno po kopi, in pospravljali orodje, so bili vidno zadovoljni. Kaj ne bi bili, saj je bil pred njimi nov dogodek – veseli prižig in kuhanje kope.

Jaz tudi, ker sem videl in se dal podučiti, kako izdelati kopo. Bom pa seveda še precej premišljeval preden se jo bom lotil delati. Prezahtevno je.

Galerija

Arhiv Lokalno.si