Arhiv Lokalno.si

Letošnjega praznovanja pomembnega jubileja, 20-letnice slovenske osamosvojitve so se udeležili tudi nekdanji pripadniki zbirnega centra, ki je poleti 1991 deloval na Vinomeru nad Metliko. Na Izletniški turistični kmetiji Bahor, na Tanči gori, nad Dragatušem so se zbrali na spominskem srečanju pripadniki nekdanje pehotne učne čete TO (PUČ TO), skupaj z nekaterimi civilnimi uslužbenci JLA, ki so pristopili na stran TO. Junija in julija 1991 so v času osamosvojitvene vojne varovali posebni zbirni center za prebežnike iz vojašnice JLA Črnomelj, ki jih je bilo potrebno varno pospremiti do njihovih svojcev, s katerimi so odpotovali domov. Pri tem so nesebično sodelovali pripadniki takratne Ljudske milice.

Zbrane je nagovoril nekdanji poveljnik PUČ, stotnik 1. st. mag. Anton Mihelič. Poudaril je, da so »bile takratne aktivnosti humane, hkrati pa kar nevarne, saj je vse skozi obstajala določena nevarnost, da se kdo od prebeglih iz črnomaljske vojašnice od nervoze in negotovosti spozabi in »uprizori« kakšno nevšečnost. Lahko bi bili tarča helikopterjev JLA, ki so večkrat preletavali našo lokacijo. Lahko bi nas neprijetno presenetila kakšna oborožena skupina pripadnikov ali simpatizerjev »jugovojske«. Tudi v naših vrstah se je stopnjevala nestrpnost in hitro bi se lahko zgodilo, da bi kdo sprožil kakšen nezaželen strel…..”

“Mnogi smo od samostojne države pričakovali več. Kriza in razne razprtije nas večkrat delajo nejevoljne. Vendar pa se je vseeno potrebno zavedati, da smo svobodna, neodvisna država in mi smo akterji, ko vsak po svojih močeh in sposobnostih pomaga soustvarjati to državo. Namreč svoboda in mir sta največji vrednoti, ki ustvarjata pogoje, da ustvarjamo in gojimo druge pomembne vrednote,” je med drugim izpostavil nekdanji poveljnik Mihelič.

Nekoliko se je obregnil tudi ob nerazumevanje kompetentnih glede podelitve priznanj pripadnikom nekdanje PUČ in pri tem dejal: “Res je, da nismo uspeli pridobiti sredstev in nekoga, da bi ob današnji priložnosti podelili kakšna pisna priznanja, značke, ipd., toda to ne pomeni, da si tega ne zaslužimo. Žal, občutek imam, da smo bili malce pozabljeni pri odgovornih, vendar ne objokujmo tega. Pomembno je, da smo tvorno sodelovali pri osamosvajanju naše domovine, da se tega s ponosom spominjamo, da ostajamo nekako povezani v veteranskih in drugih društvih in organizacijah, da ostajamo znanci in prijatelji, da se veselimo naših ustvarjalnih uspehov na različnih področjih, da se zavedamo trenutkov tukaj in zdaj….”

Srečanje je potekalo v sproščenem ozračju in obujanju spominov izpred 20 let, z željo, da postane tradicionalno.

Po srečanju so se udeleženci pridružili slovesnosti v znani črnomaljski Jurjevanjski dragi, ob odkritju skupnega obeležja osamosvojitvenih aktivnosti vseh sodelujočih v vojni, poleti 1991, v Beli krajini.