Novomeški čevljar izpod Kapitlja
To je kratka zgodba o gospodu Henriku Kolencu. V našem mestu pod Kapitljem na Prešernovem trgu že skoraj štirideset let popravlja čevlje. Letos je dopolnil 85 let. V mesecu novembru smo ga z novinarskim krožkom obiskali v njegovi zanimivi delavnici, kjer vse diši po lepih spominih.
Odraščal je v Trebnjem, v Novo mesto pa je prišel leta 1955. Prej je dvakrat na teden peš prihajal iz Mirne Peči, kjer je delal, v mesto v šolo. Čevljar je postal iz samega veselja do tega poklica. Najbolj mu je všeč, če lahko čevlje popravi, in potem razveseli človeka, ki iz njegovih rok dobi čevlje, ki so skoraj kot novi. Pri svojem delu uporablja veliko različnih šivalnih in brusilnih strojev, v njegovi delavnici pa je čutiti vonj po lepilih, usnju in ljubezni do starega poklica.
Na svoje otroštvo ima lepe spomine. Pravi, da se spomni, koliko mu je pomenilo že samo to, da je dobil košček potice. Kot mlad fant je igral na harmoniko. Včasih so ga povabili kot muzikanta na ohceti, ki so takrat trajale tudi po tri dni.
Čeprav bi se lahko že upokojil, še vedno pridno in z zadovoljstvom dela. Vsak dan od ponedeljka do petka, po tri ure dopoldan in tri popoldan. Vmes si vzame čas za kosilo, ki ga skuha njegova žena. Stanujeta kar nad njegovo delavnico, kar je zelo priročno za tako delovnega gospoda.
V našem mestu mu je všeč, a skorajda nima časa za kakšne sprehode, saj večji del dneva še vedno dela. V prostem času rad bere in gleda televizijo.
Gospod Hendrik je vesel, da je dovolj zdrav, da lahko še vedno opravlja poklic, ki ga navdaja z radostjo. Boji se, da v mestu, ko bo on zaključil s svojim delom, ne bo več nobenega čevljarja. Zato je tudi žalosten, ker res ni videti, da bi kdo nadaljeval njegovo delo.
Na koncu obiska nam je stari čevljar razkazal še zadnji, skriti del delavnice, kamor ne povabi vsakega. Bilo je zanimivo pogledati po zbirki starih čevljarskih pripomočkov, ki jih tam hrani. Svoje delo resnično jemlje kot poslanstvo. Spoštuje poštenost, odkritost in delavnost. In morda je ravno ta skrivnostna čumnata, v katero zahaja z veliko ljubeznijo, povzročila, da se gospod pri visokih letih ne loči od obrti, ki izumira.
Poslovili smo se v želji po njegovem zdravju in v upanju, da bo lahko še dolgo opravljal svoj ljubljeni poklic, ki ga spremlja že dolgo let.
