V 38. letih, kar sem bila novinarka na Dolenjskem listu, se je zgodilo marsikaj. Veliko dogodkov je v spominu zbledelo, nekateri pa so se temeljito zasidrali v možganske gube. Med slednjimi tudi tisti iz osamosvojitvene vojne, v kateri se v desetih dneh morda niti nismo prav zavedali, kako zares je šlo. A večja kot je časovna oddaljenost, bolj spoznavam, kakšno srečo smo imeli.

Pravzaprav na začetku nisem dojela (in z mano še marsikdo), kaj nas lahko doleti. Spominjam se, da sta bili takoj po agresiji na Slovenijo že prej napovedani seji občinskih skupščin v Metliki in Črnomlju. V Metliki so delegate seznanili le o razmerah v občini, v Črnomlju pa so sicer obravnavali nekaj točk, potem pa sejo prekinili. Po črnomaljski seji smo šli na pijačo na grajsko dvorišče in poslušali poročila po radiu. Prav takrat so poročali, da je jugoslovanska vojska bombardirala oddajnik na Krvavcu, a ga ni poškodovala v tolikšni meri, da ne bi mogel oddajati. Verjamem, da so radijci želeli, da bi bili čim bolje informirani, a so si pljunili v lastno skledo. Da ni dobro opravil svojega dela, je slišal tudi agresor in ponovil napad.

Moram priznati, da med vojno nisem bila v prvi novinarski bojni črti. Čeprav sta bila Črnomelj in Metlika precej na udaru, prvi zaradi vojašnice in vojaškega skladišča pri Vražjem kamnu, druga pa zaradi groženj iz Karlovca, mi ni nihče ukazal, da moram hoditi po terenu in poročati o razmerah v Beli krajini. Sama sem se odločala, ali bom kam šla ali ne. Ne vem, kako je bilo sicer pri drugih sodelavcih in morda so me pustili pri miru tudi zato, ker sem imela doma dva majhna otroka, oba z možem Tonetom pa sva bila novinarja. Zato pa se je on vsak dan iz Metlike prebijal v Novo mesto in nazaj. Ni mi bilo lahko ob misli, kaj se mu lahko zgodi na poti. Mobilnih telefonov seveda nismo imeli, da bi lahko vsak trenutek preverila, kako je z njim.

Ko sva se nekega dne po zaključku redakcije vračala z uredništva domov, sva se ustavila pri prijateljih na obrobju Novega mesta. Ko sva povedala, da greva v Metliko, so naju začudeno pogledali, češ kam naju nese, ko pa so že ves dan na Metliko uperjeni topovi iz Karlovca, topničarji pa samo še čakajo na ukaz za streljanje. Pa sva rekla, da imava v Metliki otroka in kakšno bi bilo najino prihodnje življenje, če se jima kaj zgodi. Če že moramo umreti, umrimo skupaj, je bila najina filozofija.

Prav tisti dan je okrog Rožnega Dola s katro divjal možakar, ki je, kot so ves čas opozarjali po radiu, streljal. Ker so bile na Gorjancih barikade, sva se vračala v Belo krajino čez Uršna sela, Rožni Dol in Semič. Mož mi je naročil, naj zdrknem pred sedež, če slučajno srečava neuravnovešenca. Ko sem ga vprašala, kaj bo naredil on, ki je vozil, mi ni odgovoril. Po 30 letih sem ponovila vprašanje in rekel je, da bi se najbrž zaletel vanj. Nad Semičem sva z daljnogledom gledala proti Metliki, ali se že kaj kadi, potem pa nadaljevala pot v Metliko, ki je bila kot izumrla. Mnogi so si poiskali zatočišče v zidanicah. Zaklonišč v Metliki ni bilo, čeprav smo graditelji morali zanje odšteti precej denarja. Pozno ponoči so sirene oznanile konec nevarnosti, a sem pozneje izvedela, da je bilo v resnici takrat še precej napeto. Le pomirili so nas, da smo lahko mirno dočakali jutro.

Članek je bil objavljen v posebni prilogi Dolenjskega lista ob 30-letnici slovenske samostojnosti VOJNA ZA SLOVENIJO - 30 LET.