Te dni so se z uvodnim dogodkom na brežiškem gradu začeli Tedni ljubiteljske kulture. Do 16. junija se bo po vsej državi zvrstilo več kot 500 dogodkov, nekateri izmed njih tudi na Senovem, z ljubiteljsko kulturo enem najbolj prepredenih posavskih krajev. In ko govorimo o senovski ljubiteljski kulturi, govorimo hkrati tudi o Boži Ojsteršek.

##IMAGE-3681591##

Ljubezen do kulture ne pride sama od sebe; v človeku jo je treba vzbuditi in jo negovati. Boži Ojsteršek, upokojeni učiteljici slovenščine, je ljubiteljska kultura blizu že od ranega otroštva. »Mama nas je vedno vodila na ogled vsake nove predstave domačega kulturnega društva. To je nekako rastlo z menoj. Ko sem se v kraj vrnila kot učiteljica slovenščine, sem najprej prevzela otroško gledališko skupino v šoli, čez nekaj let, ko je tedanja režiserka zbolela, pa so me povabili k sodelovanju v gledališču. In tako se je začelo.« Leta 1994 je na senovski oder postavila svojo prvo predstavo, priredbo Micka, pa ne županova. »Še vedno imam precej težav okrog samopodobe, ali bom dorasla tekstu, komunikaciji z avtorjem, igralci. Čeprav je za nami že veliko potrditev in uspehov, me še vedno skrbi. In morda se prav zato še bolj poglobim v vsako predstavo.«

V tridesetih letih je režirala 22 gledaliških predstav, dve radijski igri in celo štiri filme. Trenutno senovski gledališčniki gostujejo po Sloveniji z njihovo veliko uspešnico, komedijo Toneta Partljiča Poroka čistilke Marije, ki so jo pripravili lani ob stoletnici gledališke sekcije. Prav ta teden so se s predstavo uvrstili tudi na regijsko Linhartovo srečanje, Senovčanom dobro znan festival ljubiteljskih gledaliških skupin. Predstave bo ocenil državni selektor in izbral eno za državni festival, ki bo septembra v Postojni.

Osnovno šolo je obiskovala na Senovem, kjer je imela, kot pravi, odlične učitelje, ki so znali učence dobro opremiti tudi z znanjem za življenje. Takoj po osnovni šoli je izkusila čar prestolnice, kjer je obiskovala Gimnazijo pedagoške smeri (danes gimnazija Ledina), po študiju slovenščine in knjižničarstva pa se je kot štipendistka krške občine vrnila na Senovo in takoj začela delo v šoli. »Kmalu po prihodu sem na novo vzpostavila šolsko knjižnico v nekdanjem hišnikovem stanovanju. To je bila lepa, sodobna knjižnica, prvi v Posavju smo imeli tudi računalniški program.«

Štirideset let je učencem predajala ljubezen do slovenskega jezika, zadnjih osemnajst let je bila tudi pomočnica ravnatelja. Pa je bila stroga, zahtevna učiteljica? »Ja, drugače ne gre,« v hipu odvrne. »Sem pa vedno imela spoštljiv odnos do učencev. Že na začetku sem jim povedala, da se bomo velikokrat nasmejali in marsikatero uro preživeli sproščeno, če bodo tudi oni imeli do mene tak odnos, kot ga imam jaz do njih, in če se bomo trudili doseči zastavljene cilje. In z veliko večino učencev smo res stkali zelo poseben, prijeten odnos. Še danes, ko se srečamo, se radi spominjajo, a ne toliko pouka, ampak bolj kakšne predstave ali nastopa.« Veliko energije so na šoli usmerjali v branje z razumevanjem in vodili večletni uspešen inovacijski projekt Pet minut za boljše branje, pri katerem so k branju pritegnili učence in starše pa tudi zaposlene in bili drug drugemu zgled.

Bila je soustanoviteljica slavističnega društva v Posavju, pred sedmimi leti pa je v okviru Društva upokojencev Senovo začela tudi priljubljeni bralni krožek v senovski knjižnici. Letos so pripravili celo prvo vseslovensko srečanje bralnih krožkov, na katerem so poudarili pomen medgeneracijskega branja in glasnega branja, ki med drugim pomaga proti demenci. Zase pravi, da je vsebralka. »Vsaka knjiga mi nekaj da. A vsakomur daje ista zgodba nekaj drugega in prav zato je na našem bralnem krožku tako zelo zanimivo.«

Da njeno delo cenijo na lokalni ravni pa tudi širše, govorijo številne nagrade in priznanja, na primer zlata Prešernova plaketa občine in JSKD za njen prispevek na področju gledališča pa nacionalno Kumerdejevo priznanje za inovativno delo na pedagoškem področju. Seveda je vsako priznanje dokaz dobrega dela, toda, kot pravi Ojsterškova, je največja nagrada to, da so ljudje po predstavi zadovoljni ali pa da z veseljem prihajajo na bralni krožek. S svojimi idejami in energijo bogati vse mogoče dogodke v kraju, marsikaj so že raziskovali, na primer o senovskem premogovniku, trenutno želijo obuditi zgodovino gradu Reštanj. A kot pravi, je v prvi vrsti žena, mati, babica, tašča. »Z vsakim obiskom in druženjem moji člani družine bogatijo moje misli in polnijo čustva ter dokazujejo, kako pomembna je podpora v družini.«

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista