Shutterstock

Cucina povera, ki se pogosto opisuje kot "filozofija", je v resnici nastala iz nuje – v preteklosti je bil to edini način, na katerega si je veliko Italijanov lahko privoščilo kuhanje. Recepti cucina povera so v osnovi skromni, poudarek pa je na tem, da se hrana ne zapravlja, da se iz manj naredi več in da se uživa vsaka sestavina.

Osnovna živila cucina povera so bili poceni in kalorično bogati ogljikovi hidrati, kot so testenine (iz belega testa iz moke in vode), kruh in polenta – običajno so jih spremljali sezonsko sadje, zelenjava in stročnice. Meso je bilo redko, a ko je bilo na jedilniku, je bilo običajno v obliki cenejših kosov in drobovine, ki so jo bogati zavračali.

Srednja in južna Italija veljata za "zibelko" cucina povera; v pokrajinah, kot so Toskana, Apulija in Kampanija, je živelo veliko revnega podeželskega prebivalstva, iz teh pokrajin pa izvirajo tudi številne znane jedi te filozofije.

Osnovni duh cucina povera temelji na ustvarjalnosti, iznajdljivosti in domiselnosti v kuhinji. Tukaj je nekaj praktičnih vidikov te tradicije, ki jih lahko poskusite doma:

Dober tek

Zmanjšanje količine odpadkov iz hrane

Naj gre za uporabo ostankov zelišč in zelene zelenjave v pestu ali shranjevanje ostankov zelenjave za pripravo zelenjavne juhe, pri kuhanju cucina povera gre za to, da se nobena sestavina ne izgubi.

Pangrattato – dobesedno nariban kruh – je eden takih primerov. Te hrustljave ocvrte krušne drobtine, ki jih pogosto imenujejo "parmezan revnih", so domiseln način za porabo starega kruha in odlična veganska posipka za testenine.

Jejte lokalno in sezonsko

Za italijanske kmete je bilo lokalno in sezonsko prehranjevanje bolj nuja kot izbira. Večina jih je pridelovala lastne pridelke in presežek zamenjala s sosedi za sestavine, ki jih sami niso mogli pridelati ali vzrediti.

Gojenje lastnih pridelkov je odličen način za zmanjšanje prevoza hrane, za začetek pa ne potrebujete velikega vrta – dovolj je že nekaj domačih zelišč in paradižnik ali solata.

Unsplash

Uporaba cenejših kosov mesa

Prehranjevanje „od nosa do repa“ je zdaj v modi, za italijanske kmete pa je bil to pogosto edini način, da so sploh lahko jedli meso.

„Del porco non si butta via niente“ (ničesar od prašiča se ne zavrže) je znana italijanska kmečka mantra, ki je danes enako aktualna kot pred sto leti. Vendar se vam ni treba takoj lotiti drobovine, lahko pričnete najprej s preprostejšimi cenejšimi kosi mesa.

Recept

Takos z natrgano svinjino

Nacufana, natrgana ali nacefrana svinjina je v naših krajih razmeroma nov pojav. Največkrat je na voljo v lokalih, specializiranih za burgerje.

Enostavno

Osrednja jed cucine povere

Ena izmed glavnih jedi kuhinje revnih je toskanska zelenjavna enolončnica ali Acquacotta. Acquacotta dobesedno pomeni "kuhana voda" ali, natančneje, "kuhano v vodi", in opisuje osnovni postopek priprave jedi: kuhanje zelenjave v vodi.

Unsplash

Pripravljali so jo lahko na prostem, na poti ali na ladji. Ribiči v preteklosti so morda dodali nekaj majhnih rib iz svojega ulova, takšnih, ki jih ni bilo mogoče prodati na tržnici. Sestavine, ki so jih vrgli v vodo, so lahko vključevale suh, star kruh (kruh so pogosto sušili, da so ga lahko vzeli s seboj na pot in da se je dobro ohranjal); česen; divja zelišča; in zelenje, ki so ga nabirali na bližnjih poljih spomladi in jeseni.

Doma so bili odlična dopolnila čebula, krompir ali paradižnik iz zelenjave.

Kulinarika

Popolno poširano jajce? S tem trikom vam bo vedno uspelo

Na nekaterih mestih je acquacotta bolj gosta in koščkasta, tako da kruh vpije vso tekočino. Drugje je to le vodena juha, v kateri plava veliko zelenjave. Pogosto se v vrelo juho za vsako osebo doda še povširano jajce, ali pa se jajca zmešajo z žlico pecorino sira in prelijejo čez vrelo juho. V Grossetu se v juho dodajo tudi trakci rdeče paprike in drobljena svinjska klobasa.

Recept

Toskanska zelenjavna enolončnica

Znamenita acquacotta je temelj t. i. kuhinje revnih (cucina povera), a njen okus je še kako bogat!

1 h

Enostavno