Pexels

Spoštovani, pišem vam, ker ne vem več, kaj naj naredim s svojo za- merljivostjo. Stara sem čez 60 let in moja notranja omara je polna albumov takšnih in drugačnih zamer. Tako še po 55 letih ne morem »odpustiti« svoji teti, ki sem jo do takrat imela zelo rada, ker je za bo- žič moji sestri podarila jakno, meni pa »samo« puli. Teta je že zdavnaj mrtva, jaz pa sem vsa leta od obdarovanja do njenega odhoda s tega sveta kuhala veliko zamero in se ji izogibala. Tako rekoč prekinila sem stike z njo. Tako počnem ves čas v življenju, vsako globlje prijateljstvo se je končalo z mojo zamero. To niso bile le moje prijateljice, tako sem počasi odgnala tudi vse družinske prijatelje. Vedela sem, da njihovo ravnanje zelo načelno presojam, vendar namesto da bi se z osebo, ki me je prizadela, pogovorila, vztrajam pri prekinitvi stikov. Kako si to opravičujem: da se tako ne ravna, in pika! Lani mi je umrl mož, zdaj pa opažam, da sem ostala tako rekoč sama. Svoji starejši sestri sem se začela izmikati ob njeni poroki, ker me ni izbrala za pričo. Z nečaki nimam stikov. Z moževimi sorodniki tudi ne. Sosede sem vse odgnala. Kje sta pa moja otroka? Daleč po svetu, tam delata in imata družino. Kmalu bom imela rojstni dan in praznovala ga bom lahko samo s tečajniki univerze za tretje življenjsko obdobje, če se do takrat ne bom še tam »naprdnila«, kot je to opisoval moj mož. Povejte mi, zakaj drugi lahko odpuščajo, jaz pa sem taka zamerljivka. Vse te zamere me res bolijo, še vedno mi gre kar na jok, ko se spomnim jakne. Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Kako vi gladite odnose?

Ema

Odgovore porotnikov si lahko preberete v reviji Jana, št. 13, 1. april 2025.