Shutterstock

Neredko se zgodi, da naše mame že od svoje mame niso občutile ljubezni, in ker se tega niso imele kje naučiti, nam niso mogle ali znale pokazati, da nas imajo rade. Pomanjkanje ljubezni nam v odraslosti pogosto povzroča travme in v srcu nemir. Vendar življenje je dar, ki so nam ga dali starši, kaj bomo s tem darom naredili, pa je naša odgovornost, pravi kardiologinja in psihoterapevtka Tatjana Zorko in svetuje, da je bolje kot pričakovati opravičila in obžalovanje naših mam, za katere mislimo, da nas niso imele rade, poiskati pot, ki nam pomaga najti notranji mir.

Mateja J. Potočnik

Zanjo sem verjetno vse, a tega ni znala pokazati

Me mama res ni imela rada? Mislim, da bolj drži, da me ni znala imeti rada, nekdaj otroci pač niso bili na svetu za to, da jih imaš rad. Vsak trenutek si lahko prikličem pred oči fotografijo iz domače hiše. Lepe, tople barve, zaradi sončne svetlobe rahlo rdečkast nadih, mama me drži v rokah in me, no, ljubeče gleda. Jaz, vsa okroglolična in v mareličnem pajacku, se smejem na vsa usta. Takih prizorov ne pomnim, takih čustev iz njenih oči moj zavedni spomin ne pozna. Se pa prav z vsemi čuti spomnim, kako me je, moralo je to biti, še preden sem vstopila v šolo, ob neki priložnosti poljubila. Skoraj z gnusom sem si obrisala mokroto z lica. Ker moja mama me ni poljubljala in sem se takrat edinkrat zaradi tega počutila neprijetno. To je njen edini poljub, ki se ga spomnim. Nikoli mi ni voščila za rojstni dan ali kak dosežek, me prijazno prijela za roko, bog ne daj objela. Se postavila zame. Spomnim se tudi njenih široko odprtih oči, ko sem ji povedala, da se me ostareli sosed tam doli dotika in da si odpenja hlače in me prosi, da se ga tudi jaz dotikam. Nisem vedela, za kaj gre, mama je pa tudi bila tiho. Ne vem, kaj je naredila s tem mojim podatkom. Je pa zelo veliko in trdo delala, garala, kmečka ženska z bolnim možem in edinko na hribovski  kmetiji. Nikoli se nisva poglobljeno pogovarjali in še danes je najina komunikacija zreducirana na vreme, obroke in zdravje. Dotikava se skoraj ne, sicer ji pomagam pri umivanju, a mi je ob tem težko. Dotikati se mame je zame nenaravno. Pa me kdaj prime, da bi jo objela, a je ne morem. Sem pa ne glede na vse vedno čutila veliko odgovornost do nje, kot študentka sem se redno vračala domov in ji pomagala (očeta sem izgubila pri 16), z družino smo bili vsak vikend pri njej, da smo ji dostavili stvari iz trgovine in kaj postorili na kmetiji. To je terjalo velik davek v mojem zakonu in v mojem dušnem miru, kajti več otrok ko sem imela, manj časa sem imela zanjo in še bolj je bila neprijazna do mene. Nemalokdaj sem sedela v avtu pred njeno hišo in zbirala moči, da bi izstopila. Še zdaj, ko je v domu za ostarele, sem ne glede na vse skoraj vsak dan pri njej. Ker čutim, da moram, ne, ker bi tako želela. Svoje otroke objemam, poljubljam, jih pohvalim, so moje vse. Saj sem verjetno tudi jaz vse za mojo mamo, škoda, ker mi tega ni hotela ali znala pokazati.

- bralka Vesna

Ali tudi vi nosite s seboj rane iz otroštva? Vabljeni k branju prispevka, kjer boste izvedeli, kako sprejeti preteklost in najti notranji mir. Koristna vsebina vas čaka v reviji Jana, št. 13, 1. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana