AdobeStock

Edino vodilo je namreč, kako zadovoljiti potrebe po tistem, od česar so odvisni. Ko to dobijo, so njihovi možgani nagrajeni in vsaj za nekaj časa občutijo srečo. 

Odvisnosti od materialnih, zemeljskih stvari so za nas še kar sprejemljive, bolj nenavadne se nam zdijo odvisnosti od duhovnih stvari. Prevladuje splošno mnenje, da ni nič narobe, če smo odvisni od sposobnosti, popolnosti, duhovnosti ali vere. Problem ni v odvisnosti sami, ki nas za nekaj časa zadrži na mestu ali nas celo vrne za stopnico nazaj, ampak v posledicah, ki nam in našim najbližjim, posledično pa tudi širšemu okolju povzročajo težave. Človek se pretirano naveže na vse tisto, kar se je naučil, ozavestil ali si kako drugače pridobil. Problem takšne navezanosti in odvisnosti pa je predvsem v tem, da nas ovira pri razvoju in izhodu iz matrice.

Odvisni smemo biti le od čiste zavesti – božanskega. Če smo odvisni od česarkoli drugega, od osebe, stanja, sposobnosti ali vrline, to postane izvor energije za nas in temu jemljemo energijo. Odsotnost subjekta ali objekta naše odvisnosti nas prikrajša za energijo, ki smo je bili navajeni. Dejstvo je, da bolj ko smo od koga ali česa odvisni, bolj agresivni postanemo, če nam je to odvzeto, oziroma živimo v bojazni, da nam bo odvzeto. Tako na primer nekdo, ki je odvisen od denarja, ves čas razmišlja, kako bi ga pridobil še več. Že misel na to, da bi ga izgubil, mu poraja podzavestno agresijo. Podobno se lahko dogaja v partnerskem odnosu. Bojazen ob morebitni izgubi partnerja poraja agresijo – to pa kvari dober partnerski odnos.
Edino odvisnost od večnega in neusahljivega izvora energije, absolutne, čiste zavesti – božanskega – nas ne ovira. Ta nam je, v nasprotju z objekti odvisnosti, vedno na voljo.

NAJPOGOSTEJŠE PODZAVESTNE ODVISNOSTI

Odvisnosti nas prisiljujejo, da se v življenjskih okoliščinah odzivamo tako, da svojo odvisnost nekako ohranjamo. Zadovoljitev katerekoli potrebe nagradi možgane. Odvisnosti, o katerih govorim tu, niso odvisnosti od drog, cigaret, alkohola, spolnosti, hazarda, hrane ... ampak so energijske odvisnosti. Na tak način je o tem prvi spregovoril Sergej Nikolajevič Lazarev v svoji teoriji o karmični diagnostiki, sam pa sem se o tem, da ta teorija drži, neštetokrat prepričal med terapevtskimi postopki. Posebej bom omenil le najpogostejše podzavestne vzorce in odvisnosti, ki povzročajo največ težav.

ODVISNOST OD PRETEKLOSTI
pomeni, da človek nenehno živi v spominih na preteklost. Nanjo postaja čedalje bolj navezan, to pa preraste v odvisnost. Z nenehnim premišljevanjem o preteklosti vanjo usmeri tudi velik del svoje energije. Drugače je, če se vsake toliko časa bežno spomnimo lepih trenutkov, kot če se jih spominjamo v smislu »kako lepo je bilo včasih, danes pa tega ni več«. Tudi ni prav, da nenehno premišljujemo, kaj se nam je slabega dogajalo v preteklosti. Odvisnost od preteklosti in pretirano obujanje spominov lahko nastopita zaradi nezmožnosti spopadanja s sedanjimi težavami. Največkrat človeka s preteklostjo povezujejo travme in slabe izkušnje.

Vsako doživetje ali življenjska izkušnja, v kateri smo bili kakorkoli prizadeti, pusti v naši podzavesti energijske posledice. Odvisnost od preteklosti je lahko še posebej močna prav zato, ker ujeta energija vsebuje zapis o nekem odnosu. V njem sta najmanj dve osebi, ki sta bili oziroma sta še čustveno povezani. Energijska povezava se ohranja še po tem, ko osebi stike prekineta. Najmočnejša je »ujetost« takrat, ko je šlo za spolno razmerje. Zelo močna navezanost in ujetost pa ostajata zaradi obsojanja, jeze, ljubosumja ...

AdobeStock

ODVISNOST OD PRIHODNOSTI

je nasprotna odvisnosti od preteklosti. Tovrstni odvisniki nenehno nekaj načrtujejo, se poglabljajo v podrobnosti in si jih zapisujejo ter vse moči usmerjajo v zastavljene cilje. Zanemarjajo pa življenje v sedanjem trenutku. Razlikovati moramo podzavestno povezovanje s prihodnostjo, ki se dogaja brez našega zavestnega vpliva in zavestnega hotenega povezovanja. Na to odvisnost lahko vplivamo tako, da smo pozornejši na sedanji trenutek.

ODVISNOST OD IDEALIZIRANJA

pomeni nekaj ali nekoga prikazovati lepšega, kot je. Posebno problematična je vnaprejšnja predstava o nečem ali nekom, ki je nikakor ne moremo prilagoditi. V sebi zamrznemo sliko popolnosti in nenehno stremimo doseči ta ideal. To, kar si predstavljamo kot idealno, pa se zgodi redko – kajti ideal je lahko uresničljiv ali neuresničljiv, pričakovanja pa porajajo nezadovoljstvo. Če so ljudje s tem vzorcem na vodilnem položaju, za dosego po njihovem mnenju idealnega stanja ne izbirajo sredstev. Še posebej problematično je, če v odnosu idealiziramo partnerja, saj to lahko onemogoči dober partnerski odnos.

ODVISNOST OD MATERIALNOSTI

je čezmerna potreba po materialnih dobrinah. Odvisnost od denarja je značilen primer te vrste odvisnosti. Osebe, ki imajo v sebi vzorec odvisnosti od denarja, v življenju vsaj enkrat občutijo finančni propad. Včasih je ta na prvi pogled brez pravega vzroka. Pogosto tako osebo okradejo, izgubi sredstva v špekulacijah na borzi ali pri trgovanju s kriptovalutami. Tako ta oseba dobi možnost, da se pravilno odzove in svojo odvisnost pozdravi.

ODVISNOST OD OTROK

je pogostejša pri materi. Kaže se v posesivnosti, pretiranem vmešavanju v življenje otrok in osebni prizadetosti, kadar jim ne gre vse tako, kot so si starši zamislili. Na otroke so močno čustveno navezani in jih priklepajo nase. Vzorec večinoma izhaja še iz prejšnjih življenj ali se deduje. Včasih celo oboje.

Imel sem primer, ko je ženska na terapijo želela pripeljati petintridesetletnega sina, za kar se je odločila sama, brez njegove privolitve. Matere, ki so odvisne od svojih otrok, te nenehno nadzorujejo in jim ne dovolijo samostojnosti. Otroci zato le stežka postanejo samostojni. Pogosto se matere samohranilke, ker ob sebi nimajo moškega, tako močno navežejo na otroka, da to preraste v posesivnost – od tod izraz »mamin sinček«. Otroka dejansko čustveno »zadušijo«.

ODVISNOST OD STARŠEV

je značilna predvsem za naše okolje. Nekateri starši jo celo spodbujajo, saj s tem ohranijo nadzor nad svojimi otroki še leta po tem, ko ti odrastejo. Otrokom to ustreza, ker tako del skrbi za svojo eksistenco prevalijo na starše. Problem je globlji, kot se zdi. Odvisnost se začenja že z vzgojo v najnežnejših otroških letih. Starši, ki jim otrok zapolnjuje čustveno praznino ali željo po posedovanju osebe in podobno, otroku niso sposobni omogočiti, da bi se razvil v čustveno neodvisnega človeka. Vzroki za to so različni, otroci pa ostanejo nezdravo navezani na starše in si ne znajo zagotoviti osebne integritete. Zgodi se neke vrste zloraba, ki jo ohranjata obe strani. Tako sožitje tako pri starših kot odraslem otroku sproža agresijo, saj v resnici ne želijo živeti kot dvoživke.

IMAM PRAV IN SE NE MOTIM

je podzavestni vzorec, ki ga pogosto odkrijem pri izobraženih in uspešnih, saj svoj uspeh dojemajo kot potrdilo, da imajo prav. Zaradi uspešnosti lahko postanejo gospodovalni, saj so prepričani, da so nezmotljivi. Če so na vodilnem delovnem mestu, ne dopuščajo ugovora in so môra za sodelavce. Člani njihove družine pravijo, da je življenje z njimi neznosno in da postanejo agresivni, če ni vse tako, kot so si zamislili. Kar slišim jih, kako govorijo: »Pomislite, odložil je moker dežnik!« ali: »Otrok je pustil šolsko torbo kar na hodniku.« Nenehno si mislijo: »Ravnal je povsem drugače, kot sem naročil.« A bilo bi narobe, če bi vse uspešne dali v isti koš.

ODVISNOST OD BITI POPOLN

je moteča predvsem za okolje. Čeprav ti odvisniki dosegajo zavidanja vredne rezultate na vseh področjih, nikoli niso popolnoma zadovoljni. Popolnost vidijo po svoje in tako spreminjajo svet po svoji podobi (prevzemajo vlogo Boga). Ker pa je njihov vpliv celosten, s pomočjo samoregulacije biopolja dobijo opozorila. Ta so najprej blaga, recimo v obliki zmote, lažje poškodbe, propada projekta, ali pa težja, kot je hujša nesreča, če blagih opozoril ne dojamejo. Največkrat pridejo na terapijo prav zato, ker se jim nizajo neprijetnosti, kot so poslovni neuspehi, usodna pozabljivost, drobne površnosti z resnimi posledicami in podobno.

ODVISNOST OD MOČI IN OBLASTI

je nadaljevanje odvisnosti od popolnosti. Ob želji biti popoln se poraja še želja po moči in oblasti. To prinese močno navezanost in odvisnost, ob tem pa agresijo do tistih, ki bi jih lahko ovirali ali presegli. Odvisnost od moči se lahko razvije v rušilno silo »namen posvečuje sredstvo«. Odvisnosti od biti popoln ter od moči in oblasti imajo v sebi uspešnejši in energijsko močni ljudje. Družba celo spodbuja in nagrajuje tovrstne odvisnosti in ceni popolnost. Toda večji ko je naš potencial, bolj destruktivno je škodljivo delovanje. Temu primerno usodna so tudi »opozorila«.

ODVISNOST OD ZUNANJE POTRDITVE

v človeku povzroča nezadovoljstvo. Potreba po zunanji potrditvi je povezana s pomanjkanjem samozavesti. Na zunaj se ta odvisnost kaže v pretirani potrebi po pohvali, želji po nagradi, nuji po prisotnosti občutka, da ga drugi sprejemajo. Človek s tem vzorcem postane nezadovoljen, zato v sebi razvije agresijo, ki jo lahko obrne navznoter – do samega sebe ali do drugih. Po mojih spoznanjih odvisnost od zunanje potrditve nastane zaradi pretrde vzgoje staršev in vzgojiteljev ali pa jo nosimo že v sebi, ker smo jo podedovali. V ozadju lahko tičijo strahovi, kot so »nisem dovolj dober«, »ne bom zmogel« in drugi. Sin recimo zaradi očetovega avtoritativnega odnosa vse do njegove smrti ne more zaživeti svojega življenja. Ves čas potrebuje potrditev glede svojega ravnanja. Ljudje s to odvisnostjo pogosto končajo tudi po dve fakulteti, aktivni so na številnih področjih, nikoli ne odklonijo dela ... Največkrat pa potrditve ne doživijo, vse dokler se ne znebijo te odvisnosti in se brezpogojno sprejmejo.

AdobeStock

ODVISNOST OD SPOSOBNOSTI

imajo sposobni ljudje. Lahko so jo pridobili ali podedovali. Nenavadno pogosto imajo ljudje s to odvisnostjo težave z zapestjem ali s prsti na rokah oziroma si v nesreči poškodujejo te dele telesa. Sposobnejši obsojajo manj sposobne, kar povzroča močno podzavestno agresijo prvih do drugih. Toda agresija se vrača in povzroča težave na vseh ravneh. Poznam primere, ko otrok staršev, ki obsojata nesposobne, postane »nesposoben« tudi sam. Z nesrečo, ki se mu pripeti, poskuša biopolje zaustaviti vzorec pogojevanja pri starših.

ODVISNOST OD DUHOVNOSTI IN VERE

je ena izmed najbolj destruktivnih odvisnosti in povzroča tudi največ zla. Tisti, ki so presegli materialno raven, stremijo k nečemu višjemu, duhovnemu. Spoznavajo duhovne sfere, pri tem pa pozabijo, da je na Zemlji nemogoče preživeti brez materialnih stvari. Na duhovnost se navežejo in jo postavijo nad Boga, kar preraste v odvisnost. Prav odvisnost od duhovnosti je najpogostejša pri tistih, ki so šele na začetku poti v duhovni napredek. Odvržejo različne navezanosti na materialni svet, zavrnejo potrošništvo, včasih tudi tradicionalne vrednote, ob tem pa pogosto nekritično prevzemajo new age filozofijo ter način razmišljanja in življenja. Ta podzavestna agresija je močno destruktivna in povzroča škodo drugim in ne nazadnje tudi njim. Zaradi zasvojenosti postanejo nestrpni do tistih, ki niso duhovni po njihovih merilih (niso vegetarijanci, ne meditirajo, ne razumejo njihove filozofije ...). S tem pa širijo krog ljudi, ki poveličujejo duhovno življenje in omalovažujejo manj duhovno življenje. V skrajnosti se razvijejo vojne ali verske sekte, ki so v svojem bistvu vse kaj drugega kot človekoljubne.

ODVISNOST OD UČITELJA, SKUPINE, SEKTE ...

je postala kar nekako moderna. Številni iskalci »resnice« hodijo s tečaja na tečaj, z delavnice na delavnico, vse v upanju, da bodo našli rešitev za svoje probleme. Mojstre in učitelje razvrščajo po tem, kako veliko skupino privržencev so zbrali okoli sebe ali koliko načinov zdravljenja obvladajo. Udeležence presojajo po tem, na koliko tečajih so bili in koliko magijskih tehnik so spoznali. Zanimivo pa je, da se jim pri sebi nikakor ne uspe rešiti raznih odvisnosti, so zagrenjeni in nestrpni, večinoma imajo težave v svoji družini in okolju. Nekritično se prepuščajo vodstvu novega učitelja in se nanj navežejo. Sčasoma lahko to preraste v odvisnost, ki potem povzroča zavestno ali podzavestno agresijo do vseh, ki nasprotujejo njihovemu vzorniku. Nekritičen odnos in privrženost duhovnemu vodji povzročata agresijo in nestrpnost do tistih, ki ga ne priznavajo. Privrženci ponotranjijo tudi voditeljeve negativne, destruktivne programe. Takšne učitelje prepoznamo po tem, da širijo »absolutno resnico«, nenehno skrbijo za homogenost svoje skupine, so s pomočjo članov skupine sposobni pridobiti dovolj finančnih sredstev, glasno izražajo dvom o drugih, sorodnih ideologijah, skratka, obvladujejo vsakega v skupini.

ODVISNOST OD SPOLNOSTI
se pojavlja pri obeh spolih. Kaže se kot huda sla po spolnih odnosih, nezadovoljenost pa povzroča odtegnitvene simptome. Tudi to odvisnost v glavnem podedujemo ali pa jo prinesemo iz svojih prejšnjih življenj. Družba na odvisnost moškega gleda s prizanesljivostjo, medtem ko ženska naleti na močne ovire, zato se zatiranje tega vzorca obrne v močno agresijo. Blokada spolne energije pri ženskah pogosto povzroča ginekološke težave. Mnogo tistih, ki so bili zaradi te odvisnosti pri meni na terapiji, živi v ljubezenskem trikotniku. Tako lažje vzdržujejo zakon in vztrajajo v družini.
(Povzeto po knjigi Izhod iz Matrice)