Miro Majcen

V trenutku, ko se je družina spet srečala, sta Vid in Peter komaj zadržala solze.

»Občutki so izjemni. Ker počnemo nekaj dobrega, nekaj, kar v resnici spreminja eno ali več življenj na bolje. In to smo z ViPom pravzaprav želeli doseči – da to ni le oddaja zaradi oddaje, ampak oddaja, ki razveseljuje in osrečuje tudi zunaj ekranov. Seveda je ob takšnem navalu čustev težko ostati hladen, a želja in odgovornost, da stvari izpeljemo, kot smo jih postavili, očitno nekako še pomagata zadržati solze. Je pa tudi mene vsaj dvakrat pošteno streslo in mi zamajalo glavo,« pravi Peter.

Tudi Vid je bil ganjen, vendar je na odru zadržal solze. »Za to ni prave priprave. Vse, kar lahko narediš, je, da se osredotočaš na tekst ali akcijo, ki sledi. Konec koncev pa so čustva nekaj lepega in nikdar ne motijo, razen če so preveč ekstremna,« pravi Vid, Peter pa dodaja: »Morda pomaga dejstvo, da se čez teden o želji veliko pogovarjamo in iščemo najboljšo izpeljavo. Ponavadi me pošteno strese že dan pred oddajo, ko preberem končni scenarij in potek izvedbe želje, še posebej če ga vizualiziram. V oddaji pa čustva rahlo zadržuje odgovornost. Ko si oddajo pozneje pogledam doma, pa znajo tudi moje oči njen konec dočakat malo čistejše in bistrejše.«