Prifarci so že kar dolgo na svetu in dolgo na odrih. Pred dvema letoma so slavili 30. obletnico obstoja, s pesmijo pa ohranjajo bogato in raznovrstno slovensko ljudsko izročilo. Del te izjemne glasbene zgodbe je Mitja Ferenc, ki se je prvič s Prifarskimi muzikanti srečal leta 1993: zaradi priprave doktorata jim je takrat obljubil, da jim bo pomagal le pol leta, a je zdaj z njimi že 27 let.

Mitja, ste eden redkih glasbenikov, ki ima zadnje dneve vsako popoldne koncert z balkona. Kakšni so odzivi sosedov in kako to, da ste se odločili za vsakodnevni nastop?

Jah, kaj naj vam rečem ... Ko sem prvič nastopil, sem videl, kako so ljudje odpirali okna in kako veliko jim je pomenilo, da sem tisti prvi nastop končal s pesmijo Slovenija, od kod lepote tvoje. Kar škoda se mi je zdelo, da jih naslednji večer ne bi spet razveselil. Glede na to, da je v moji glasbeni zakladnici okoli 150 ljudskih pesmi ter še več popevk in narodnozabavnih skladb, vem, da mi pesmi za nastop še ne bo kmalu zmanjkalo. Po petem nastopu, zelo dobrem odzivu na družbenih omrežjih, med sosedi, prijatelji in ne nazadnje podpori od vseh Prifarcev je jasno, da bom pel, dokler se ta karantena ne bo sprostila oziroma epidemija polegla.

Prifarci ste znani po dobri volji in druženju. Kako se danes, ko smo omejeni le na domače okolje, usklajujete, družite in pripravljate na nove podvige?

Ne boste verjeli ... Druženja ni. Četudi živijo trije v Fari, v razdalji 300 metrov drug od drugega, se ne družijo in ne obiskujejo. Kar je treba, se pogovorijo po telefonu, če telefona nimajo pri sebi, pa si kaj zavpijejo. Saj se sliši. Ob običajnem letu v Fari živi od 15 do 20 prebivalcev, zdaj pa jih je prišlo še nekaj več, saj so tam zelo na varnem. Precej zase in odmaknjeni od preostalega sveta. Tisto, kar potrebujejo za vsak dan, imajo doma, kar znajo Prifarke odlično in okusno tudi pripraviti. Pri Fari so zdaj v prednosti. So samooskrbni in živijo svoje življenje naprej, le družijo se ne.

Pripravljate morda še kakšen koncert z domačega kavča ali bo vse skupaj ostalo na balkonu?

Nekaj časa so me pustili samega na terasi. Ker pa imamo dva tehnološko »izvežbana« mladca, Uroša Obranoviča in Dejana Šuštarja, sta nas kmalu povezala tako, da smo v resnici peli vsak s svojega kavča, onadva pa sta nas potem nekako »zložila« skupaj v mini video. Pesem smo to ponudili Slovenskemu pozdravu oziroma Blažu Švabu in videli bomo, kako smo se odrezali. Sicer pa je zdaj čas, da razmišljamo o kakšnih drugih drobnih stvareh, ki so povezane z našimi jesenskimi velikimi koncerti, začenši z organizacijo predkoncertov, ki bi jih želeli pripeljati v vsa večja slovenska mesta, in podobno.

Kako pa kaže z letošnjim tradicionalnim koncertom v Cankarjevem domu?

Cankarjev dom še stoji, termin za letošnje tri koncerte pa je bil določen že pred tremi leti, in sicer 22., 23. in 24. november. Temo, goste, glasbeni nabor poznamo in smo dogovorili že januarja, saj naša scenaristka domisli koncert pravzaprav že leto vnaprej. Ko smo lani novembra odpeli zadnji koncert Zaljubljenih Prifarcev v Cankarjevem domu, smo še isti teden prejeli Rosvitino pošto z vsemi podrobnostmi glede letošnjih gala koncertov. Potem smo, tako kot je to pri nas navada, le še prikimali. (smeh) Letos bomo peli domovini, na odru nas bo veliko, peli bomo same slovenske pesmi in se na tak način poklonili bližajoči 30-letnici odločitve za lastno državo na plebiscitu, hkrati pa se verjetno spomnili vsega tega, kar doživljamo to pomlad. Če ne bi znali biti Slovenci tako složni in tako odporni, ko gre za nohte, ne bi previharili vsega, kar nas je v zgodovini že doletelo. Tudi ta novi koronavirus bomo.

Precej ustvarjalni ste tudi v glasbenem svetu. Pripravljate morda kaj novega?

Pripravljamo. Prav v povezavi z našim velikim koncertom. Oziramo se po pesmih z izrazito slovensko noto, ki jo ima vsak od nas tako rekoč v krvi. Pripravljamo priredbe in komaj čakamo, da jih bomo zaigrali. V mislih imamo pesmi, kot so Slovenija, od kod lepote tvoje, Po jezeru bliz’ Triglava, Pod to goro zeleno, Slovenec sem, Na tujih tleh, Ta zelena dežela in mnoge druge. Veliko pa se prav v teh dneh ukvarjamo s prekrasno pesmijo z naslovom Lipe naj spet cvetijo, ki jo je za nas napisal odličen besedilopisec Leon Oblak, uglasbil pa mojster uspešnic Aleš Klinar. Razmišljamo, da bi k njej povabili večje število slovenskih glasbenikov in bi naredili novodobni slovenski Band Aid. Skratka tako, kot se je takrat pela pesem Svobodno sonce, bi zdaj pripravili in zapeli Lipe naj spet cvetijo. Posneli bi seveda tudi video in ga promovirali, skratka vse, kar k takemu mega projektu sodi.

Ste te dni razvili kakšen nov konjiček ali postorili kaj, za kar prej ni bilo časa?

(smeh) Ne vem, če je pospravljanje polic, urejanje dokumentacije in foto arhiva ter vsega, kar se je nabralo doma, kakšen nov konjiček, ampak ta trenutek me zaposli. Da ostanem doma.

Preberite še ...

Zanimivosti · Oglas

Ribe naj bodo na jedilniku vsak teden

Kaj bo prva stvar, ki si jo boste privoščili, ko se bo ta kriza umirila in bomo spet normalno zadihali?

Ko bo krize konec, bomo verjetno – tudi če se ne bomo peljali na noben koncert – poklicali našega šoferja Vilija in ga nahecali, naj nas nekaj ur malo vozi naokoli. Verjetno si bomo imeli veliko za povedati in vmes še kaj za zapeti.

Za nami je velika noč. Kako ste jo preživeli letos, imate kakšen poseben običaj?

Saj veste, kakšna je bila letos velika noč. Dva Prifarca sta bila za tako velik cerkveni praznik zmeraj na koru. Zdaj, ko maš ni, sta zapela od doma. Kar zadeva velikonočne običaje, je še najbolj poznan kostelski želodec, ki se pripravlja drugače kot drugod po Sloveniji. Pa še po nečem se razlikujejo Kostevci: ko ga prinesejo od žegna, ga takoj »napadejo«, nič ne čakajo na velikonočni zajtrk. Tako je bilo pri njih zmeraj, odkar pomnijo.

Imate za konec še kakšno posebno sporočilo? Morda skozi glasbeno zgodbo ...

Seveda. Zajeta je v naši pesmi Matilda. Z njo se povsem poistovetimo, saj pravi: Matilda, zastonj na nas boš ti čakala. To mislimo skrajno resno. Tako glavnina naše skupine v Fari kot dva člana, ki sva v Ljubljani, bomo premagali to epidemijo in še naprej bodrili ljubitelje naše glasbe, da se ji tudi oni z vso odločnostjo in močmi, ki jih premorejo, uprejo. Naj zastonj čaka na nas.