Arhiv Štajerskega Tednika

Ko se je zgodil prvi festival, je ravno prišel iz JLA,. Kot velikega ljubitelja te glasbe in ljudske pesmi ga je moral doživeti v živo. Ko se je festival končal, sta se pesem in glasba z odra preselila na ptujske ulice in trge, pelo in igralo se je do belega dne. V takšnem vzdušju je festival potekal še nekaj let, nato se je dogajanje pričelo nekoliko umirjati, ni bilo več tistega začetnega utripa, se spominja.

Ko so bili nekoč po enem od festivalov malo preglasni, jih je na Mestnem trgu „ujela“ policija in jih spravila v marico. Dobro so se zagovarjali, zato jim ni bilo treba prenočiti v bunkerju.

Na odru ptujskega festivala bi tudi sam skoraj nastopil, če ne bi bila vmes posegla bolezen trobentača. Trije pevci so se namreč našli skupaj s petimi muzikanti, uspešno opravili avdicijo – nato pa ostali pod odrom. Tako blizu festivalskega nastopa ni bil nikoli več. Pogosto pa so peli v gostilni Pri pošti na Ptuju, kjer se je ob sobotah pelo že dopoldan. Iz tega obdobja je znana pesem o ptujskih uličarjih, ki so jo večkrat zapeli tudi na Mestnem trgu; tudi zato, ker so jih dražili, da si te pesmi ne upajo zapeti na tako imenitnem trgu, četudi pesem govori o občini, pred katero se ptujski uličar na ketni (verigi) ziblje vsak dan.

Preberite več v Štajerskem Tedniku