Vito Tofaj

In je že tako, da se po koncertih Vlada Kreslina, ne glede na to, koga na nastopih gosti, nikakor in nikoli ne moremo izogniti superlativom. In pridevnikom … No, ne nazadnje se jih niti nočemo! Mu pač nočemo delati krivice. Ker drugačna ocena kot nepozabno, veličastno, čudovito in srčno – ter za nameček še briljantno, ni primerna.

Kitara in klobuk

Tista Vladova črna kitara je že precej obrabljena. No, je pa zato imel na odru tri … Njegov klobuk, ja, tisti je novejši. In »pod klobukom«, na resnem obrazu, v očeh, ki so videle tako rekoč vse, ostaja nasmeh. Verjetno zato, ker v njem vedno vre vrelec ustvarjalnosti in želja po »še več«. Jap, zato je Vlado pač – Vlado. Leta pa – ne nazadnje jih bo letos štel 65 – ah, ta mu res ne pridejo do živega. In če mnogo drugih uspešnih glasbenikov »v teh letih« prepeva le stare in preverjene uspešnice, Vlado še vedno goreče ustvarja. Ali kot smo že nekoč zapisali: kdor dela s srcem, mu ni nič težko.

Vito Tofaj

Za vedno - Vlado?

Vladove pesmi … in občinstvo, ki se je lahko vzvalovano, kot morje, gibalo v ritmu pesmi, so delovali kot eno. Z Vladom so prepevali pesmi svoje. Naše mladosti. In lepo je bilo videti, da so na koncert prišli mladi, ki se v času nastajanja pesmi še niso rodili. Tudi zato lahko odgovorimo na vprašanje: Kaj dela Vlado, da zlahka polni dvorane? Da še 27. leto v ljubljanskih Križankah ni bilo prostega sedeža? Odgovor je preprost: Vlado je Človek (z veliko začetnico), morda edini, ki ne glede na slavo ostaja prijatelj, glasbenik, pesnik. Človek, ki ustvarja mojstrovine. In koncert v Križankah je bil prava »mala« mojstrovina.