Jan se je izjemno sproščeno pogovarjal (vmes je vsaj dvakrat sočno zaklel in se spustil tudi v politiko!), se smejal, sprejemal Vesnine izzive, ki je kot strastna novinarka tudi pograbila vsako Janovo besedo. Prav vsako. Zato je bil večer ob pogovoru in glasbi čisti užitek. In ko smo izvedeli še, da je bilo vse popolna improvizacija – kapo dol! Ker smo se z Janom v Obrazih že pogovarjali, smo tokrat želeli izvedeti, kako se je na tem koncertu počutila Vesna.

"To, da me je Jan povabil na improvizirani pogovor, brez vnaprej pripravljenih vprašanj in brez vnaprej pripravljenega vrstnega reda pesmi, ki jih bo zaigral, me je najprej zmedlo. Sploh ker sem pred tem izvedela, da velja za perfekcionista, človeka, ki ima rad vse pod nadzorom, ki ničesar ne prepušča naključju. Skratka, zdelo se mi je precej predrzno, pogumno, da se bo spustil po takšnem 'vlakcu smrti' ... Toda ko sem zagledala občinstvo v Operi, mi je bilo jasno, da je to njegova publika, ob kateri se počuti popolnoma varno: jedo mu iz roke in takšno neprikrito oboževanje, takšno odzivnost na vsako skladbo, 'solze in smeh' hkrati – vse to res redko doživiš na koncertu slovenskega glasbenika. Z Janom sem imela prvi in zadnji intervju pred kakimi 18 leti za revijo Stop, od takrat pa se nisva ravno 'družila'. (smeh) Moram reči, da me je to, kako se je razvil iz tistega zasanjanega fanta, ki je s svojim albumom pod roko še trkal na vrata slovenskih medijev, založb in radijskih postaj, da bi si utrl pot, zelo pozitivno presenetilo. Intervju je bil čisti užitek, kot 'jam-session' iz besed in skladb: ena skladba iz preteklosti je vodila k vprašanju iz otroštva, druga spet k večnemu vprašanju o usodni ljubezni, tretja je bila bodica v obliki Ali Ena in medijskih linčev ... "

Več vas čaka v najnovejši številki revije Obrazi!