Eni jo ljubijo, drugi so ravnodušni, tretji se obrnejo stran in zbežijo. A po predstavi v Operi ni bilo ravnodušnih in nihče se ni obrnil stran. Nasprotno. Med vsemi, ki smo jih po januarski premieri ogovorili – nekaterih še ogovoriti ni bilo treba, saj se je to videlo po izrazih na obrazih –, nismo našli (no, saj ga nismo niti »iskali«) nikogar, ki se v brezčasno opero Devica Orleanska izjemnega, genialnega ruskega skladatelja Petra Iljiča Čajkovskega ne bi zaljubil.

Zgodba Ivane Orleanske je znana: po »božjem navdihu«, po »božji nalogi« se je med stoletno francosko-angleško vojno postavila v prve vrste francoskih čet in osvobodila prebivalce Orleansa ter posledično pripomogla, da je Karl VII. postal francoski kralj. Lahko torej rečemo, da je bila zmaga posledica svojevrstnega »čudeža«. Ravnatelj SNG Opera in balet Ljubljana Staš Ravter je povedal: »Ne le zgodba o Ivani Orleanski, tudi današnja predstava (premiera je bila preteklo soboto, op. p.) je – čudežna, kar lahko potrdimo vsi, ki smo jo danes videli. In se bodo strinjali vsi, ki jo bodo še videli.«

Preberite še ...

Trendi

Presenetite jo drugače kot običajno

VIZIJA, KARIZMA IN VŽIGALICE

Med najbolj zaslužne za uspeh gotovo spada belgijski režiser Frank Van Laecke, ki sicer z Opero sodeluje tretjič. Nič manj niso zaslužni Simon Krečič, karizmatična Nuška Drašček Rojko, izjemni David Jagodi, neprekosljiva Urška Arlič Gololičič ... »Režiser je eden najboljših na svetu!« je razložila poznavalka: »Ima vizijo in ve, kaj hoče od igralce. In predvsem ve, kako bo dosegel skladnost vseh, ki naredijo predstavo spektakularno v vseh pogledih.« Zgodba se, kot veste, konča tragično: Ivano zažgejo na grmad. No, med predstavo se glavna junakinja »igra« z vžigalicami. »Rada ima vonj vžigalic, in ko sem jih prižigala, sem se morala osredotočiti na besedilo ...  Lahko bi ga namreč kar pozabila,« se je smejala Nuška.

»Četudi ta opera ne bo sprejeta kot umetnina, zame bo,« je v pismu svojemu bratu Modestu zapisal Peter Iljič. Samosvoja operna stvaritev Devica Orleanska (1881, St. Peterburg), napisana v slogu vélike francoske opere, je skladateljevo peto operno delo in hkrati prvo, ki je bilo izvedeno zunaj meja njegove domovine ‒ v Pragi leta 1882. V njej se psevdozgodovinsko ozadje zgodbe o usodi francoske junakinje iz 15. stoletja prepleta z mešanico veličastnega razkošja in melodramatičnih pasaž. Partitura za tipični romantični orkester, kombinacija francoskega in nemškega sloga ter sodobne ruske koncertne glasbe, je zrcalila tudi skladateljevo vizijo, da mora biti glasba opernega dela všeč širokemu krogu ljudi. Libreto se naslanja na snov iz istoimenskega Schillerjevega dramskega besedila iz leta 1801, pa tudi na številne druge vire iz sveta umetnosti in na biografska dela.