Janja Urbančič, mentorica za osebno rast, zavestno, avtentično in sočutno starševstvo ter vodja spletnega programa Sočutna akademija, je ena izmed tistih, ki so trdno prepričani, da kaznovanje ni dober vzgojni ukrep. Cilj vzgoje namreč po njenem ni ubogljivost, temveč moralna in osebna odgovornost vsakega posameznika, ki počne neke stvari zato, ker je tako prav, ker si to želi, ker je moralno, ker želi imeti dobre odnose z ljudmi okrog sebe in ne nazadnje, ker želi biti dober človek. Tega otroku ne moremo privzgojiti s kaznovanjem, pravi.
»Obstaja tudi srednja pot, sočutno starševstvo, ki vzgojo vidi kot ljubeče, spoštljivo in hkrati odločno vodstvo, ki pelje v odgovorne, spoštljive ter čustveno in socialno inteligentne odnose.«
Če se hočemo pogovarjati o kaznovanju, moramo najprej razčistiti vprašanje, zakaj starši kaznujejo svoje otroke, meni Janja Urbančič. »Najpomembnejše vodilo pri tem je strah. Strah pred tem, da bi otroci postali razvajeni, neodgovorni, nesamostojni, nespoštljivi in nesočutni. Ta strah je deloma upravičen. Če namreč samo nehamo kaznovati, ne naredimo pa nič drugega, potem se nam lahko zgodi, da preidemo v permisivnost.
A obstaja tudi srednja pot, sočutno starševstvo, ki vzgojo vidi kot ljubeče, spoštljivo in hkrati odločno vodstvo, ki pelje v odgovorne, spoštljive ter čustveno in socialno inteligentne odnose,« pojasnjuje.
Sram in krivda poganjata zasvojenosti
Ne samo, zakaj kaznujete, ko vaš otrok naredi kaj narobe, vprašajte se tudi, zakaj je to storil, in to še preden mu zagrozite s kaznijo. Tako se boste dokopali do izvora težave, ki je največkrat fiziološka (lakota, žeja, vroče, mrzlo, utrujenost ...) ali psihološka (potreba po varnosti, ljubljenosti, biti viden, slišan, biti sprejet takšen, kakršen si ...). V naslednjem koraku se vprašajte, zakaj vas je tisto, kar je otrok storil, tako zelo ujezilo.
Vzrok za kaznovanje je velikokrat občutek nemoči. Kaznujemo, ko več ne vemo, kako bi postopali, da bi nas otrok upošteval.
»Otrok s svojim neprimernim vedenjem pogosto budi naša nepredelana občutja. Ko kaznujemo, krivdo za svoja občutja prevalimo na otroka in zamudimo priložnost za osebno rast,« omeni Urbančičeva. Tudi če bi si vaš otrok v danem trenutku še tako zaslužil kazen, pa imejte v mislih, da se bo med kaznovanjem zelo verjetno osredotočil predvsem na svoje občutke in se pomiloval.
»Razmišljal bo o tem, kako mu je hudo, ker je kaznovan. Občuti lahko tudi sovraštvo ali jezo do odraslega. Nemalokrat ga ob kaznovanju razjedata krivda in toksični sram, ki lahko globoko zaznamujeta njegovo življenje, saj sram in krivda poganjata zasvojenosti. Kaznovanje torej namesto h krepitvi občutka osebne odgovornosti velikokrat pelje v samopomilovanje in egocentrizem. Namesto na drugega in namesto v rešitve se otrok namreč v času kazni osredotoča predvsem nase in na svojo bolečino.«
Valjenje krivde na druge
»Če otroci vedo, da bodo kaznovani, obstaja večja verjetnost, da bodo prevalili krivdo na drugega, namesto da bi sprejeli odgovornost za svoja dejanja. Kaznovanje torej zmanjšuje verjetnost, da bi se učili prevzemati odgovornost, in ne nasprotno, kot so prepričani mnogi. Otroci, ki se bojijo kazni, večkrat tudi lažejo, da bi se ji izognili.
Navsezadnje pa nas kazen oddaljuje od otroka in ruši stik med nami in njim. Stik, bližina oziroma odnos pa so glavni vzgojni element. Otroci, ki čutijo našo bližino, nam zaupajo. Če nam zaupajo, nam po navadi želijo slediti (v njihovih očeh smo tako imenovana pozitivna avtoriteta). Otroci, ki nam ne zaupajo in zato niso povezani z nami, se ravno zato velikokrat vedejo neprimerno, saj ne čutijo osnovne varnosti,« opozarja.
Zanimivosti
Inovacija, ki raste iz tradicije: Marles in Mertelj Vrabič Arhitekti prejeli prestižno nagrado German Design Award
Potlačitev občutkov
Janja še pojasnjuje, da se otroci ob kazni pogosto počutijo manjvredne, nesposobne, imajo občutek, da so slabi kot oseba, da niso dovolj dobri. To še toliko bolj velja pri majhnih otrocih, ki še ne zmorejo ločiti med sabo in svojimi dejanji.
»Več je teh občutkov, slabše se otrok počuti in bolj je njegovo vedenje 'neprimerno' oziroma zanj škodljivo (zapiranje vase, potlačitev občutkov, samokaznovanje itd.). Kazen povzroči potlačitev občutkov, ki so pripeljali do neprimernega vedenja. Potlačitev občutkov pa je eden najbolj škodljivih mehanizmov, ki jih zgradimo v otroštvu z namenom, da ohranimo občutek, da smo ljubljeni.
Večina otrok bo med potlačitvijo občutkov in ljubeznijo staršev izbrala potlačitev. Med kaznovanjem, posebno fizičnim, otrok doživlja strah pred izgubo starševske ljubezni. Prav tako pa potlačeni občutki vodijo neprimerno vedenje, ker se nabirajo v tako imenovanem čustvenem nahrbtniku. Ko je nahrbtnik dovolj poln, čustva izbruhnejo na plano v nekontrolirani obliki.«
Namesto kazni naj otrok svojo napako popravi
»Cilj vzgoje je krepiti notranjo motivacijo. Če vzgajamo s kaznijo in nagrado krepimo zunanjo motivacijo. To pomeni, da se otroci obnašajo primerno samo takrat, ko je v bližini avtoriteta, ki se jo bojijo – je ne spoštujejo, ampak se jo bojijo! Ko te avtoritete, ki bi ga lahko kaznovala, ni, otrok (ali odrasli) krši pravila. Kazen torej ne krepi odgovornosti, celo nasprotno.
Otroci kazen, posebno fizično, večinoma dojemajo kot nepravično. Naučijo se, da če imaš moč, lahko to moč zlorabiš. Torej obstaja večja verjetnost, da bodo naslednjič, ko bodo sami v situaciji s šibkejšim od sebe, pri reševanju problemov zlorabili svojo premoč. Otroci, ki so kaznovani, navadno doživljajo starše kot 'bulije', sebe pa kot žrtev. Lahko se s starši tudi poistovetijo in sami postanejo 'buliji'.
Torej kazen spodbuja vlogi napadalca in žrtve v dramskem trikotniku (tretja vloga v tem trikotniku je Reševalec). Za nameček pa kazen ne uči, kaj JE prav, ampak samo utrjuje v otroku zavedanje, kaj NI prav. S kaznijo otroke učimo, da se v življenjskih izzivih osredotočajo predvsem na težave namesto na rešitve.«
Kako torej postopati, ko želimo otroku dopovedati, da nekaj ni storil prav in da takšno vedenje ni zaželeno? »Pomembno je samo, da ob narejeni napaki prevzamemo odgovornost, se opravičimo ali poskušamo popraviti svojo napako, se nekaj iz nje naučimo in gremo bogatejši v življenje. Napake so navsezadnje sestavni in nujni del učnega procesa. Vsi jih delamo. Več kot naredimo napak, več se v življenju naučimo. Michael Jordan je bil najboljši košarkar vseh časov zato, ker je v svoji karieri naredil več napak, kot so drugi naredili poskusov,« odgovarja sogovornica.
Otrok naj se najprej umiri, nato sledi pogovor
»Dobro je, da otroku pustimo, da izkusi naravne ali vsaj logične posledice svojih dejanj.«
»Seveda otroci nujno potrebujejo trdno in ljubeče vodstvo staršev, ki pa ga nima nobenega smisla izvrševati s kaznovanjem. Veliko boljša alternativa temu je, recimo, postavljanje osebne, spoštljive in sočutne meje. Uporabljajte osebno govorico (hočem, nočem, ne maram, ni mi všeč ...), bodite odločni in spoštljivi, ustavite neprimerno vedenje in počakajte, da se otrok umiri, šele nato sledi pogovor, ki ni monolog. To je eden izmed primernih in priporočljivih tipov vzgoje, ki lahko nadomesti kaznovanje. Prav tako je dobro, da otroku pustimo, da izkusi naravne ali vsaj logične posledice svojih dejanj.«
Dejanski rezultat kazni
Janja Urbančič še dodaja: »Če otroku za kazen naložimo gospodinjska dela, počepe ali pisanje stavkov, se mu lahko dejavnosti, ki so povezane s kaznijo, uprejo. Gotovo si nihče od staršev ne želi, da bi njegov otrok sovražil opravljanje gospodinjskih opravil, telesno aktivnost, branje in podobno. Kaznovanje z odvzemom materialnih privilegijev (računalnik, telefon, igrače itd.) pa po drugi strani še spodbuja navezanost in navdušenost nad temi predmeti. Saj veste, prepovedano je najslajše. Tako dosežemo nasprotni učinek od želenega.«
