Pri 36 letih se je selila že več kot 33-krat, preživela spolno zlorabo, dvakrat izgorela, premagala raka na trebušni slinavki, zaradi obsežne endiometroze in treh operativnih posegov so ji odstranili del črevesja, vranico, slepič ter jajčnik. Že 27 let je sladkorna bolnica. Zamenjala je veliko služb, občutila revščino in bogastvo. V preteklosti je že trikrat ustvarila hišo in jo tudi izgubila. A pravi, da ne bi nič spremenila, saj je pridelala neprecenljive izkušnje in znanja ter je zdaj tam, kjer si je vedno želela biti. Končno ljubljena ter izpolnjena v zasebnem in tudi poklicnem življenju.
V prvencu Zaupaj življenju opisuje, kako je premagala omejujoča prepričanja, ki so jo od nekdaj hromila. Pisanje je zanjo izvrstna terapija in samorefleksija. Tako se je del dnevniških zapisov znašel v knjigi. »Prepričanja in vzorce, ki nam škodijo, je vredno preoblikovati in si ustvariti nova, saj imamo v sebi ogromen vir moči in zmožnost samopreseganja. Moč misli deluje,« spodbuja sogovornica, ki ji je blizu tudi likovna umetnost.
Od zlorab do bolezni
Tamari ni težko spregovoriti o svoji poti. Verjame, da so zgodbe zdravilne in da jih je pomembno brati; mogoče pri tem dobimo koristen uvid. Že v mladosti je doživela spolno in psihično zlorabo, pozneje bila v nezdravih partnerskih odnosih. Eden od partnerjev, s katerim je živela, jo je poniževal, ni ji dovolil jesti, ker si tega naj ne bi zaslužila, po njej je uriniral in se iztrebljal. »Vse to sem dovolila, ker se nisem imela rada. Na žalost uspeh, pamet in splošna razgledanost ne pomagajo, da bi se spoštovali, imeli radi, cenili in rekli ne, tudi kadar nekdo močno prestopi mejo.«
Tamara, odvisna od drame, je poiskala strokovno pomoč in začela graditi odnos do sebe, notranje stabilnosti in zdrave lastne vrednosti. »Če se je komu zgodila zloraba, svetujem, da si poišče pomoč in ponovno najde pot do sebe ter se postavi na noge.« Včasih, prizna sogovornica, jo še vedno zanese v staro razmišljanje in delovanje, ampak pomembno je to zaznati, se umiriti in spomniti, da ne potrebujemo drame. Izkušnje so ji podarile modrost, da zdaj nikogar več ne prepričuje o ničemer. Pravi, da ko človek opazi in res čuti, da je mogoča drugačna pot, je pripravljen na spremembo. »Človek resnično nekaj razume in dojame v polnosti šele, ko pridobi izkušnjo,« poudarja.
Velika preizkušnja v Tamarinem življenju so bile bolezni. Že 27 let ima sladkorno, včasih je bila precej jezna nanjo, a zdaj jo dojema kot prijateljico. »Verjetno bi se že kdaj prej odločila za otroka, s partnerjem, ki sploh ni bil primeren, tako sem zdaj hvaležna, da sem bila previdna, in jo imam za zaveznico.«
Ekipa
Prenosno in distribucijsko omrežje čaka zgodovinski investicijski cikel
Ko je pred 30. letom zbolela za rakom na slinavki, kar se zgodi samo dvema odstotkoma ljudi, je sprostila strah pred smrtjo. »Prepustila sem se in si rekla: Bog že ve, kaj je zame najboljše. Predala sem se, na drugi strani pa globoko v sebi verjela, da še ni prišel moj čas, zaupala in doživela močan občutek notranjega miru. Notranji mir je zame najpomembnejši, kadar sem mirna, lahko ustvarim vse, tudi zdravje,« razlaga. »Z globoko zasidranim občutkom zaupanja je lažje, ker ne dovoliš, da kdorkoli ali karkoli iz okolice vpliva na tvoj notranji svet. Dvom ti preprosto ne pride tako blizu.«
Petcentimetrski maligni tumor na slinavki in polovico slinavke so ji izrezali, prav tako so ji odstranili vranico, pozneje še slepič in jajčnik zaradi obsežne endometrioze. Od prve operacije je minilo šest let in je še vedno zdrava.
Hvaležna in srečna, ker je
»Ko presežeš omejujoča prepričanja, odstraniš škodljive vzorce, prepričanja in odvisnosti, ko zgradiš lastno vrednost, se vse spremeni. Zaupaš življenju in greš naprej na novo. Lahkotno, ne obremenjuješ se več, kako bo, ne izsiljuješ, kdaj bo, in pojma nimaš, s kom bo,« razlaga, kako živi zdaj. Pravi, da je hvaležna in srečna, ker je. Življenje pa jo je tudi nagradilo. »Ko sem spustila pričakovanja in zahteve do življenja in ko sem v sebi začutila, da je v redu, tudi če sem vse življenje samska, se je zgodila zgodba iskrenega in predanega partnerstva. S partnerjem sta prispela nov dom, nova hiša, za katero tokrat nisem prispevala niti evra. Prispelo je obilje vseh oblik, lahkotno in srčno.« Tamara zdaj živi zavestno, zdravo in polno življenje, ustvarja ter dela razpeta med Slovenijo in Avstrijo.
Logoterapija in dr. Cvijeta Pahljina sta ji pokazali pot
Ko je Tamara še delala kot uspešna zavarovalna agentka, je iskala novo pot, ki bi ji osmislila življenje. Zaslužila je odlično, a prave sreče in zadovoljstva ni bilo. Vpis na študij logoterapije, smer psihoterapija, ki jo je utemeljil dunajski psihoterapevt in nevrolog Viktor Frankl, je bila ena izmed poti, ki jih dojema kot bistvene v življenju. Logoterapija nas uči, da iščemo smisel življenja, in vse to se je učila ob psihoterapevtki in psihiatrinji Cvijeti Pahljina. Počasi je predelovala travme, predrugačila osebnost, v oporo ji je bila tudi, ko je zbolela za rakom. »Kadarkoli sem jo vprašala, kako rešiti neki problem ali se soočiti s strahom, je znala v le enem stavku združiti profesionalno znanje, humor in v meni sprožiti klik, ki me je vedno peljal do rešitve. Skozi vsakdanje življenjske situacije me je naučila samopreseganja, poslušanja drugih, vztrajnosti, občudovala sem ta njen način, kako tudi za težke stvari najde pravi ovoj,« se je spominja s hvaležnostjo.
