Reševalec David Gale: Svoje poslanstvo sem izpolnil!
»Vsakdo pride na svet z nalogo,« pravi reševalec na reševalni postaji Škofja Loka David Gale. Njegova je bila, ko je pred šestimi leti na Celovški cesti z defibrilatorjem, ki ga ima vedno s sabo v avtomobilu, pomagal preživeti očetu štirih otrok. »Vedno delamo v ekipi, tu pa je bilo življenje človeka dobesedno v mojih rokah,« pravi Ljubljančan.
Njegova požrtvovalnost ni bila prezrta, mediji so ga prepoznali za osebnost tedna in meseca na Valu 202, dobil pa je tudi državno priznanje takratnega ministra za notranje zadeve. »Šele ko se je vse umirilo, sem začel razmišljati, da sem s svojim dejanjem spremenil življenje veliko ljudem, ne samo enemu,« pravi. Še danes ima shranjena lepa sporočila z zahvalami svojcev. Meni, da je bil to vrhunec njegove kariere. Njegovi možgani so nenehno na preži, če bi se karkoli zgodilo, ne glede na to, kje in s kom je. »To mi bo verjetno ostalo do konca življenja.«
Prvega ne pozabiš
Odločitev za poklic je bila najstniška – izbral je šolo, kjer je bilo največ punc, se iskreno smeji. Začel je na splošni medicinski pomoči in nadaljeval na reševalni postaji v Škofji Loki, kjer ni toliko težkih primerov, kot jih je bilo v mestu. »Še vedno imam pred očmi prvo osebo, ki je ob meni umrla. Delo ni lahko za mladega nepripravljenega človeka. Zato bi si zanje želel več mentorstva starejših. Po vseh letih se te usode ljudi še vedno dotaknejo, res pa malo otopiš. Treba je postaviti mejo. Vsak od nas to predeluje po svoje, eni s športom, drugi z druženjem, moja strast so avtodomarstvo in potovanja.«
Reševalci tekmovalci
Pripada pa tudi strastni skupini visoko usposobljenih reševalcev ABCDE Team. »Reševanje življenj je več kot posel – je naša strast in predanost, ki nas žene k stalnemu izboljševanju,« pravijo. V prostem času z veščinami reševanja tekmujejo po vsem svetu. Financirajo se z denarjem, ki ga zaslužijo z izobraževanji o prvi pomoči in oživljanju, organizirajo timbildinge. »Tako se lahko tudi mi izobražujemo, da smo vsi še boljši.« Za majhno Slovenijo so v svetovnem vrhu. Že v kratkem jih čaka nov preizkus znanja na Poljskem, kjer se bosta preskusila dva njegova kolega, David pa z njima odhaja kot trener.
Odklop za dušo
Sicer pa svet raziskuje z družino z avtodomom. »Avtodomarstvo je ventil za mojo dušo.« Prvega si je iz kombija predelal sam – to je pravi odklop, še večje pa je veselje, ko se s svojim domom na kolesih kamorkoli odpelje. »Gremo, kamorkoli nas pelje cesta! Naš naslednji načrt je Nordkapp januarja, tudi nizke temperature niso ovira. Če je želja, potem gremo – želja pa je velika. Otroku si želim pokazati svet, gremo predvsem tja, kjer ni veliko ljudi. Všeč mi je, ko se vsi napokamo v kombi, vzamemo le najnujnejše, a vse, kar pravzaprav potrebujemo.« To so strast, veselje in odklop od čustveno naporne službe, ki pa bi si jo še enkrat izbral, saj ni lepšega, kot da nekomu pomagaš, rešiš življenje sočloveku!
***
Prostovoljni gasilec Dino Čilović: O tem sem sanjal kot otrok!
»Biti prostovoljni gasilec je posebno poslanstvo, ni vsak rojen za to,« pravi Ljubljančan Dino Čilović, namestnik poveljnika pri Prostovoljnem gasilskem društvu Spodnja Šiška, ki se je udeležil vseh večjih intervencij v zadnjih letih. Med drugim se je z ognjenimi zublji boril na Krasu, lani pa je prekinil dopust, da je pomagal na poplavljenih območjih.
Že kot otrok je sanjal, da bo gasilec, in ko ga je oče komaj šestletnega pripeljal v prostovoljno gasilsko društvo Spodnja Šiška v Ljubljani, se mu je izpolnila največja želja. In je tudi ostal. »Več časa, kot preživiš z gasilci, boljši občutek dobiš,« pravi. Komaj je čakal, da je dopolnil osemnajst let in začel znanje, ki si ga je vsa leta pridobival pri usposabljanjih za operativnega gasilca, izvajati v praksi. Žal mu je samo, da je njihov gasilski dom eden najslabše urejenih v Ljubljani, nastal v starem hlevu. Z omejenimi finančnimi sredstvi so ga obnovili in usposobili, a ker so skromno gasilsko društvo, mladi težko ostanejo. »Ne moremo zagotavljati razvoja niti si ne moremo kupiti večjega avtomobila.« A Dino se ne da, društvo je zanj kot družina in tako vzgaja tudi podmladek.
Kras in poplave
V svoji mladi gasilski karieri je že ogromno doživel. Pomagal je pri žledu, poplavah v Bosni, Mozirju, pri lanskih poplavah po vsej Sloveniji, požaru na Krasu. Klic na intervencijo, ki ga je najbolj prizadel, je prišel nekoč ob treh zjutraj in se je glasil: Gori, hiša, tudi otroci. »Na pomoč so sicer priskočili sosednji gasilci in ljudi rešili, ampak najbolj te stisne, kadar so vpleteni otroci, to je res težko.« Nikoli mu ni težko pomagati. Štirikrat se je odpravil gasit na Kras. »Z veseljem sem pomagal, bilo je zelo čustveno. Gasilci, gozdarji, domačini, ki so nas oskrbovali s hrano, vsi smo stopili skupaj. In pokazalo se je, kaj združeni zmoremo, saj ni bilo žrtev, zgorelo pa je le pol ute. V Sloveniji smo gasilci dobro izurjeni, dela se lotevamo premišljeno!«
Zanimivosti
Odgovorno v prihodnost z naložbenim zavarovanjem
Supermani
Zaradi poplav je lani celo prekinil dopust. »Čutim, da to moram početi. Nenehno se izobražujem, vlagam svoj prosti čas. Včasih se mi zdi, da smo gasilci kot nekakšni supermani – pojavimo se, pogasimo in izginemo,« se smeji. »Imamo najmočnejšo bazo prostovoljnih gasilcev v Evropi! Ogromno imamo vaj in prav zato ni veliko žrtev, ker vsak točno ve, kaj mora narediti. Ko pridemo mi, policisti ali reševalci, ljudje vedo, da so v dobrih rokah, zato se včasih počutim kot kakšen angel varuh.«
Pomagaš gasilcem, pomagaš sebi
Dolgotrajne intervencije zahtevajo dobro telesno pripravljenost, zato Dino vsak dan trenira, kar polaga na srce tudi mladim, ki jim s svojim zgledom kaže, da je biti gasilec lahko tudi zabavno. Vse, kar si želi, je malo več podpore večjih podjetij, ki bi lahko pomagala z donacijami. »S tem ko bodo pomagali nam, bodo pravzaprav pomagali sebi, ko bodo potrebovali pomoč.« Rad ima druženja v gasilskem domu, pogovore, s katerimi rešujejo tudi težave, ki se jim naberejo na duši. »Črni humor, vici, pogovor z zaupnikom, vse to pomaga, da se razbremeniš,« razkriva in zaupa, da mu je edino žal, da je zamudil vlak poklicnega gasilca. »Sem si pa zato sanje malo prikrojil! Mene poslanstvo gasilca žene in motivira.«
***
Gorski reševalec Matej Bizjak: Največje zadoščenje je nekomu pomagati
»V največje zadoščenje mi je nekomu pomagati. Nikoli ne veš, kdaj boš sam potreboval pomoč,« pravi gorski reševalec Matej Bizjak, ki je za izjemne dosežke pri prostovoljskem delu na področju civilne zaščite, reševanja ter vzgoje in izobraževanja prejel državno priznanje za prostovoljstvo za leto 2023.
V obrazložitvi so zapisali, da kot izjemno izkušen in vrhunsko usposobljen gorski reševalec s svojim strokovnim ravnanjem in mirnostjo vzbuja pri ponesrečencih ali ljudeh v stiski zaupanje ter občutek varnosti tudi v najzahtevnejših okoliščinah. »Ko se počutijo varne, nam dosti lažje zaupajo,« pravi Matej, sicer tudi podpredsednik društva Gorske reševalne službe Kamnik.
Med prvimi pri poplavah
Ljubezen do gora ga je najprej v rodni Idriji vodila v alpinistično šolo, in ko so ga leta 2001 povabili med gorske reševalce, ni dolgo razmišljal. Začel je pri tolminskih reševalcih, tam po vseh usposabljanjih postal gorski reševalec, nato gorski reševalec letalec in nazadnje še inštruktor gorski reševalec. Povprečje njegovih prostovoljskih ur v Gorski reševalni zvezi Slovenije znaša med 200 in 250 ur letno, lani se je podvojilo. Med katastrofalnimi poplavami je bil eden tistih prostovoljcev, ki so v najzahtevnejših trenutkih bistveno pripomogli, da smo ob koncu poplav govorili predvsem o gmotni škodi, ne pa tudi o človeških žrtvah. Prve tri dni je sodeloval kot reševalec letalec pri evakuacijah, nato pa kot pripadnik Slovenske vojske pomagal pri zagotavljanju osnovne oskrbe na Koroškem. »Osupnila me je razsežnost poplav, ki jo vidiš iz zraka, kakšno opustošenje so vode pustile za seboj! Ko smo s helikopterjem pobirali ljudi iz poplavljenih domov, smo se spraševali, ali bodo sploh še lahko prišli nazaj. Po drugi strani pa sem bil vesel, da sem ljudem v takih okoliščinah sploh lahko pomagal.« Zato mu priznanja, ki jih je za svoje delo dobil, pomenijo predvsem potrditev, da dela nekaj v korist skupnosti, in so zahvala za ure, ki jih prostovoljci vložijo v svoje delo.
Dostikrat je težko
Matej nikoli ne pomišlja, ko dobi klic na pomoč. »Če imam možnost, vedno grem,« pravi. Večino intervencij opravi na kamniškem območju (leta 2008 se je preselil v Kamnik), pri helikopterskih reševanjih pa deluje po vsej Sloveniji. Doslej se ga je najbolj dotaknilo reševanje kolega. »Občutek je povsem drugačen, kot če rešuješ neznane osebe. Druga taka težka intervencija pa je bila, ko smo na Mangartu iskali mojega bratranca, ki je tam umrl. Sicer pa je vsako posredovanje posebno, sploh kadar gre za poškodovane osebe ali smrtne žrtve. Zelo zahtevno je tudi reševanje v stenah na nedostopnem terenu in ponoči, ko ni možnosti helikopterske pomoči in moramo človeka reševati fizično. To so dolgotrajne intervencije, ki trajajo tudi po deset ali več ur. Zanje moraš biti dobro fizično in psihično pripravljen, da akcijo uspešno zaključiš.«
Rešuje jih humor
Težke situacije za zdaj še kar dobro prenaša, pravi. »Ni bilo še tako hudo, da bi rekel, odnehal bom. Je pa zelo pomembno, da se veliko pogovarjamo. Po vsaki intervenciji naredimo analizo in s kolegi podelimo, kaj se nas je dotaknilo. Imamo možnost pogovora s psihologom, ampak največkrat se težkega bremena najlaže znebimo s pogovorom z drugimi reševalci skozi humor.« Čeprav so bili trenutki, ko je bil tudi sam izpostavljen nevarnosti, se je vedno dobro končalo. Pomembno je poskrbeti za svojo varnost. »Pomagaš lahko le, če tako čutiš, če si delu predan in sočuten do soljudi.«
