Pred poškodbo je treniral hitrostno in downhill rolanje, bil je prostovoljni gasilec in turistični vodič, po njej pa kljub vsemu ostal strasten športnik in adrenalinski navdušenec, ki premika meje mogočega. V intervjuju, ki smo ga pripravili v okviru Vseslovenske akcije ozaveščanja o socialnem vključevanju invalidov, je spregovoril o soočanju s poškodbo, o objektivnih pohvalah za dobro opravljeno delo, pa tudi o potovalnih užitkih.
V svojem življenju ste se in se še vedno ukvarjate s številnimi stvarmi, od gasilstva do podjetništva, čemu pa trenutno posvečate največ svojega časa?
Največ svojega časa trenutno posvečam razvoju platforme za fizioterapevte, ki fizioterapevtom olajša predpisovanje vaj pacientom. V prostem času pa sem trenutno največ na kolesu.
Od nesreče, ki vam je spremenila življenje, je minilo že petnajst let. Kako danes gledate nanjo?
Nesreča je zame le eden od dogodkov iz preteklosti, misel nanjo ne boli več in v meni ne vzbuja nekih pretirano negativnih čustev. Gre pa seveda za dogodek, ki me je zaznamoval in je pustil neko trajno posledico.
V povezavi z invalidnostjo pogosto govorimo o nekih primanjkljajih – ali bi lahko rekli, da ste z invalidnostjo tudi kaj pridobili?
Definitivno parkirna mesta (smeh). Mislim pa, da so minusi invalidnosti kdaj veliko večji od teh malih plusov.
Ste imeli težave s sprejemanjem invalidnosti?
Mislim, da se moram tukaj zahvaliti svojim improvizatorskim sposobnostim. Táko stvar sprejemaš vso življenje, skozi različna obdobja prihajajo novi občutki. Ne želim, da to zveni žalostno ali moreče, ampak te vseskozi pač spremlja neka trajna poškodba, trajna posledica enega samega dogodka. Moraš se navaditi, da ne moreš več po stopnicah in je treba najti klančino, zjutraj ne porabiš več ene minute, da se oblečeš, ampak deset. Treba se je navaditi nase, nato pa je nekoliko lažje sprejemati to “novo sedanjost”.
Pred pogovorom ste omenili, da se vam zdi zelo pomembno, da družba oziroma ljudje ne dajemo večje vrednosti na primer športnemu nastopu ali petju samo zato, ker je nekdo invalid. Ste zagovornik tega, da se objektivno pohvali dobro delo. Se vam je to pogosto dogajalo?
Ja. Vsi te hvalijo, ker si državni prvak, ampak če si državni prvak s precej slabim časom, gledano mednarodno, potem pohvala po moje ni smiselna, sploh če sta bila ob tebi v kategoriji samo še dva ali trije. Ko si invalid, se pri ljudeh zabriše realen pogled na tvoje delo. Ko se hvališ s temi majhnimi dosežki, se pomoje “postavljaš za prvaka na vasi”, v “mestu” pa si močno zadaj. In če se ne zavedaš, da je tvoja prava konkurenca v mestu, ne boš nikoli zares napredoval.
Sicer ste strasten športnik, ne omejujete se zgolj na en šport, plešete, plavate, kot ste prej omenili ste bili državni prvak v kategoriji 50 metrov hrbtno, kolesarite, letite v vetrovniku, se potapljate … Zakaj šport, kaj vam daje?
Šport zato, ker mi pomaga, že pred poškodbo sem se ukvarjal s športom. Poškodba in invalidnost me nista mogli omejiti, da se z njim ne bi ukvarjal. Zakaj pa toliko športov? Zato, ker, po pravici povedano, takoj po poškodbi niti nisem vedel, kaj mi “paše” in kako mi “paše”, znova sem moral preizkusiti različne stvari. Ljudje športe po navadi preizkušamo nekje v zgodnji mladosti, po poškodbi pa dobiš neko “novo mladost” in je treba stvari preizkusiti še enkrat, videti, kaj te veseli, in se jih lotiti.
Pred tremi leti ste z ekipo kot soustanovitelj in sooblikovalec zagnali tudi startup FroomCare, ki se ukvarja z digitalizacijo fizioterapije. Platforma fizioterapevtom in trenerjem, pa tudi drugim zaposlenim v športnih dejavnostih, omogoča bolj enostavno predpisovanje vadbe v domačem okolju.
Tako je, fizioterapevti oziroma delavci v rehabilitaciji lahko z njeno pomočjo z nekaj kliki svojim pacientom pošljejo domačo nalogo, ki pacientom omogoča boljšo in uspešnejšo rehabilitacijo. Spominjam se, da sem imel sam doma ogromno popisanih in porisanih zvezkov z vajami, seznamom serij, ponovitev itd. … Velikokrat se je zgodilo, da si tudi pozabil, kako točno moraš izvajati vajo, če je ne izvajaš pravilno, pa je lahko zate celo škodljiva. S pomočjo naše platforme lahko fizioterapevti svojim pacientom pošiljajo e-sporočila z videi, v katerih je vse jasno zapisano.
Pokukala sem na vaša družbena omrežja in videla, da uživate v naravi in potujete, tudi s prikolico. Kje ste bili nazadnje in kam ste odpotovali najdlje?
Nazadnje sem bil poleti na Korčuli, najdlje pa sem s prikolico prišel skoraj do Marseja v Franciji. Želim si do Portugalske in Grčije, želim si ogledati sredozemlje. V prikolici, ki je precej majhna, samo za dva, potujeva s punco, če je zraven še kuža, ni prostora za voziček. Treba je precej načrtovati, ampak je prijetno. Ne vem, zakaj, ampak res sem rad v naravi, v njej se spočijem. Navajeni smo biti obkroženi s tehnologijo in obveznostmi, ko pa si enkrat v naravi, pa ne moreš več tako hiteti, kakor pa biti sam s sabo in v tempu, ki ti ga narekuje narava.
