V kraljevi disciplini desetih plesov sta na svetovnem prvenstvu v Armeniji zlato osvojila Maša Kastelic in Akim Pekunov, kar ju je – čeprav sta bila lani bronasta – povsem presenetilo. Uspeh je sladek in nagrada za dneve, prežete s treningi.
Iskanje primernih plesnih partnerjev širom sveta, največkrat naši pogledujejo proti vzhodnim državam, je že leta ustaljeno. Akim je na poskusni trening v Slovenijo pred osmimi leti pripotoval iz Ukrajine, trenerjem je bil všeč, ujela sta se tudi z Mašo, pa je bilo zapečateno. Na rodno grudo se je vrnil le po svoje stvari, pripotoval nazaj in čez nekaj dni sta že plesala na državnem prvenstvu.
Njun odnos je zorel in po osmih letih je vez med njima res trdna. »Nisva fant in dekle, na parketu pa je tako videti, saj morava ustvariti in vzbuditi takšne občutke v gledalcih. Moraš biti prepričljiv,« pove Maša in pritrdi, da morajo biti plesalci obenem športniki in igralci.
Ples me rešuje
S plesnimi treningi je 25-letna Ljubljančanka začela pri desetih letih, kar se ji je takrat zdelo pozno, saj so njeni vrstniki že osvajali medalje. Tako se je vedno počutila, kot da zaostaja za njimi. »Ampak danes vidim, da je bil to velik plus, saj sem lahko imela še 'normalno' otroštvo. To mi pomaga, da še vedno vztrajam v plesu.«
»Danes sem hvaležna, da sem začela plesati šele pri desetih letih, saj sem lahko imela še 'normalno' otroštvo. To mi pomaga, da še vedno vztrajam v plesu.«
Akim je začel plesati s petimi leti. »A sem imel vseeno običajno otroštvo. Potem ko sem z 18 leti prišel v Slovenijo, pa se je začelo zares! Naj povem, da Slovenije prej sploh nisem poznal niti zanjo še nisem slišal. Ko sem prispel, sem se v to državo takoj zaljubil. Imam jo rad, ker je tako majhna in mirna, pa z veliko narave.«
Akim je vesel, navihan, vedno pripravljen na šalo, to se hitro vidi in v hipu dvigne vzdušje. Ples ga je rešil, saj so njegovi vrstniki iz Ukrajine na bojiščih in tudi on bi lahko bil med njimi. Pove, da se je starostna meja za vpoklic z 28 znižala na 25 let. Je pa v prvih bojnih vrstah že dve leti njegov oče, s katerim se vsak dan slišita po telefonu. »Grozno je, da sem se na to že navadil. Kako bi drugače?!«
»Z očetom, ki se vojskuje že dve leti, se slišim vsak dan. Grozno je, da sem se na to že navadil. Kako bi drugače?!«
Težko je ne misliti na drage ljudi v hudih razmerah, a za vrhunske nastope na plesnem parketu mora imeti jasne misli in biti stoodstotno osredotočen. »Kot profesionalni športnik moram oddelati svojo nalogo, se čisto izklopiti in imeti samo en cilj: ples. To je tako lepa dejavnost, že ko samo začneš plesati, je kot terapija. Pozabiš na vse okoli sebe. Med tekmo, na primer, ne razmišljamo, kot bi si morda kdo mislil, o korakih, koreografiji, saj toliko treniramo, da imamo že vse v svojem telesu. Razmišljamo o nastopu, zgodbi ... Če bi me zbudili ob polnoči, bi v hipu znal odplesati, tako natrenirani smo.«
Prvi trening začneta ob desetih zjutraj – v njunem drugem domu, v dvorani Plesnega centra Feniks, sledijo individualne ure s trenerji: posebej z Vedranom Ćelićem (odgovoren za latinskoameriške plese), posebej z Blažem Pocajtom (za standardne plese) ali z Natašo Ambrož, ki skrbi za njuno tehnično dovršenost. Ukvarjajo se z niansami, na katere navaden smrtnik ne pomisli: s karakterjem posameznega plesa, energijo, dinamiko. Po individualni uri imata še samostojni trening, sledi kosilo in nato, kot pravita, delata. Kar pomeni, da učita druge pare, zvečer pa se potita še na skupinskem treningu. Njun dan je enako ples.
Presenečenje v Armeniji
Lani sta bila na svetovnem prvenstvu bronasta. Sta pričakovala, da bosta letos še boljša? »Seveda je vedno želja, a si nisva predstavljala, da bo naslov svetovnih prvakov prišel tako kmalu. Želela sva si neobremenjeno odplesati in očitno je bilo to dovolj,« razmišlja Maša. Poleg njiju sta bila na stopničkah poljski (srebro) in armenski par, plesalo je 31 parov iz 31 držav, saj lahko državo v tej disciplini zastopa le en sam. Kljub temu da sta armenska plesalca zaradi močne podpore občinstva imela prednost domačega terena, sta zmagala Maša in Akim, poudari njun trener Blaž Pocajt. »Če je publika na tvoji strani, kot je bila pri armenskih plesalcih, to psihološko zelo vpliva na nastop. Zato moraš biti še močnejši, še boljši.«
Kaj si plesalec, ko osvoji vrh sveta, sploh še želi? »Lahko zmagava še v posameznih disciplinah, največja motivacija pa je delo na sebi, da se razvijaš – in to je neskončna pot,« pove Maša, Akim pa jo dopolni: »Želiva si raziskovati telo, nove gibe, kot plesalca me žene to, da grem čez svoje telesne meje.«
Dieta in srajce
Svetovno prvenstvo je fizično in psihično zelo naporna in zahtevna tekma, ki se je tokrat začela ob 14. uri in končala čez 11 ur, priprave pa potekajo že od jutra: ličenje, frizura, raztezanje, ogrevanje ... V hotel so se tako vrnili ob pol treh zjutraj in imeli eno uro časa za zdravico, tuš ter pakiranje, saj so potem že hiteli na letališče.
Kje je čas za prehrano in kaj posebnega mora plesalec zaužiti na tak dan? »Konkretnega obroka ni, s polnim želodcem je tudi težko plesati. Zato zaužijeva žitne ploščice, sadje – po občutku, kaj ti tisti trenutek najbolj ustreza. Tudi kakšen gel, kot ga vidimo pri kolesarjih, pride v poštev, saj potrebuješ moč.« Akim je tokrat na to kar malo pozabil, začutil slabost, ker se ni dovolj podkrepil, že v prvem krogu ga je prijel krč v stopalo, a je na srečo pomagal magnezij. Pa adrenalin, se strinjajo vsi štirje sogovorniki.
Sicer pa se morata vrhunska plesalca držati diete brez sladkorja, z malo maščob in piti veliko vode. Če in ko se kdaj pregrešita, se na njunem telesu to takoj opazi. Ker je pri plesalcih videz zelo pomemben, je treba hitro ukrepati – da ne visi kje preveč »oblog« čez pas na hlačah, plesni kostumi so neusmiljeni. A Akim ima tudi za to rešitev: »V takem primeru potegnem srajco izza pasu in fino plapola okoli mene.«
Tako pač je, nobeden od njiju niti malo ne potarna, saj delata to, kar imata rada – ljubezen do plesa je močna, pot do perfekcije pa ni lahka. »Vsak vrhunski šport je naporen, da bi uživala na čisto vsakem treningu, ne morem reči, a vse odtehta zadovoljstvo po treningih in tekmah,« pravi Maša, Akim pa se spomni besed Novaka Đokovića, češ da moraš trenirati z ljubeznijo, le takrat boš postal vrhunski. »Tako midva v to dvorano prihajava dan za dnem, se razvijava in zavedava, da samo odstotek športnikov postane vrhunskih. Nama je uspelo, ker smo delali strukturirano, konstantno in so trenerji vlagali v naju od začetka – vse to je edini ključ do uspeha. Trening, trening in trening.«
V Sanjsko žensko ali na Kmetijo?
To, da tekmujeta v desetih plesih, je naporno tudi za denarnico. Športni ples po najmanj petnajstih letih pogovarjanja z olimpijskim komitejem še vedno ni blizu olimpijskim igram, k prepoznavnosti plesa, kar morda prinese kakšnega sponzorja, je na Hrvaškem, na primer, pripomoglo pet uspešnih sezon TV-oddaje Zvezde plešejo. To je dobro napolnilo njihove plesne šole. Maša in Akim tako razmišljata, da bi se morda morala udeležiti kakšnega resničnostnega šova – Akimu je Maša predlagala gostovanje v Kmetiji, fantje pa Mašo vidijo kot sanjsko žensko v istoimenskem šovu. Malo za šalo, nekaj pa tudi zares. Mrzlično namreč iščeta glavnega sponzorja, da bi se plesu lahko še bolj posvetila. Za obleke, ki pri plesalkah dosegajo zneske od 2.000 pa vse do 10.000 evrov (moški frak stane 1.300), poskrbi srbski sponzor DF atelier, prav tako za Akimove srajce, za njegove hlače Nataša Ambrož, za Mašine čevlje čevljarstvo Peta.
V vrsti za državljanstvo
Bo naslov svetovnega prvaka dovolj, da bodo Akimu naposled odobrili prošnjo za državljanstvo? Bo prepoznan kot pomemben za našo državo? Cela ekipa upa, da bo. »Mislimo, da si Akim to več kot zasluži, v teh osmih letih ni nikoli plesal za drugo državo, tekmuje le za Slovenijo. Državljanstvo je zanj tudi vprašanje varnosti – tako fizične kot finančne. S temi rezultati bi namreč lahko bil zaposlen pri policiji, kar je omogočeno Maši, Akim, ki nima slovenskega državljanstva, pa te ugodnosti nima,« razloži Pocajt.
Kje ju lahko vidite?
Televizijskih oddaj, kjer bi se lahko plesni pari in drugi plesalci redno predstavljali, kot so se včasih, pri nas na žalost ni več. Tako lahko svetovna prvaka Akima in Mašo vidite le na državnih prvenstvih – v standardih plesih bo 25. januarja, v latinskoameriških pa 29. marca, obakrat v Ljubljani.
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana
