Pove, da ni bilo preprosto, vendar je bilo nujno. »Bolezen ni bila vzrok, temveč posledica mojih prepričanj in (nezavednih) odločitev. Če sem hotela ozdraveti, sem se morala podati na pot sprememb in terapij. Res ni bilo lahko. Motivacija sta bila moja otroka, ki sem ju želela videti odrasti. Danes sem hvaležna za raka, saj mi je prinesel samo dobre stvari,« pove Polona, ki zdaj s svojo izkušnjo pomaga drugim ženskam, ki prebolevajo raka, usposobila pa se je tudi za terapevtko transpersonalne kognitivne terapije (TCT®), ki ji je najbolj pomagala.
Kot triletna deklica je kot že tolikokrat prej stekla očetu v naročje. Dvignil jo je visoko v zrak in ji nenadoma na levi strani v pasu zatipal bulico. Izkazalo se je, da gre za Wilmsonov tumor, in odstranili so ji levo ledvico. Pri šestih letih, ko bi morala v šolo, se ji je znova pojavil rak, tokrat na pljučih. »Veliko časa sem preživela v bolnišnici, morala sem na obsevanje in kemoterapijo, v šolo pa sem šla leto pozneje. Bilo mi je grozno. Bila sem brez las, nekateri sošolci so me zafrkavali … Nekako se je vse saniralo, življenje je teklo naprej. Živela sem 'običajno' življenje – prijatelji, šola, domače naloge. Hodila sem na redne preglede na Onkološki inštitut in razen na dan pregleda, ko je bilo malce tesnobno, na bolezen pozabila. Pa tudi doma – imam še štiri leta starejšo sestro – se o bolezni nismo kaj dosti pogovarjali,« pripoveduje Polona, ki je nato doštudirala, se zaposlila, spoznala partnerja in si ustvarila družino.
Nove preizkušnje
Nehajte »morati«!
»Besedica moram je ubijalec vsega. Moram, moram, moram … In vodi k priganjanju. Namesto moram pospraviti je boljša reakcija želim. Želim pospraviti … ker imam rada lepo urejeno, ker me lepo stanovanje podpira, v njem uživam … In je potem takoj čisto drugačna energija.«
Pri 33 letih, ko je imela doma majhnega sina, se ji je rak znova pojavil. Odkrili so ji ga na letnem pregledu dojk z mamografijo. Hitro je dobila napotnico še za magnetno resonanco in ultrazvok. Tokrat se je odločila za alternativno zdravljenje, enako tudi tri leta pozneje, ko so ji spet diagnosticirali raka, ravno ko je nehala dojiti hčerko. »Že prvič na dojki, v resnici pa tretjič, sem želela čim prej opraviti s tem. Spomnim se, da je bil moj prvi odziv smeh. Šele potem je prišlo spoznanje: Raka imaš! Spet! Potem sem se čisto sesula. Začela sem jokati, povedala sem direktorju, pome je prišel partner in me odpeljal domov. Pozneje sva šla na Onkološki inštitut k zdravnici, ki me je poklicala. Vmes sem srečala kirurga dr. Breclja, ki mi je že prej operiral dojki. Imela sem benigni tvorbi, enkrat na levi dojki in enkrat na desni. Tokrat je bila moja edina želja, da se raka čim prej znebim. Po temeljitem razmisleku sem dojela, da tako ne bo šlo. Da to ni prava pot zame. Da je rak samo posledica mojega dosedanjega življenja, ponotranjenih vzorcev in prepričanj. In da če hočem zares ozdraveti, moram odkriti vzroke bolezni in jih odpraviti. Začutila sem, da ne grem na operacijo. Izbrala sem drugo pot. Jasno mi je bilo, da uradna medicina ni moja pot,« pripoveduje Polona. Najprej se je prečistila s postom. 42 dni postenja s sokovi je izpeljala sama, po knjigi. Začela pa je še s transpersonalno kognitivno terapijo (TCT®), in ta ji je po njenih besedah najbolj pomagala.
Prevzeti odgovornost zase in za svoje zdravje
»Nehala sem se ukvarjati z rakom in se posvetila odkrivanju okoliščin, ki so me pripeljale do njega. Da ne živim same sebe. Poglabljala sem se vase in odstranjevala vzroke. Namreč, vse, kar ne vibrira z mano, je mogoč vzrok za nastanek bolezni. Če živiš v stiku s seboj, se izražaš, energija teče in se ne zatika. Če počneš stvari, ki te ne veselijo, ki niso v skladu s teboj, pa se dušiš. Denimo, včasih sem bila plašna, nesamozavestna, počutila sem se res nemočno. To je bilo videti tako, da so v konfliktih vpili name, jaz pa sem se samo tresla in nazadnje prikimala v želji, da se spor čim prej konča. V službi sem doživljala stres za stresom, v enakih okoliščinah sem se na primer sprla z dvema šefoma. Spraševala sem se, kaj vse to pomeni. Šefa sta bila različna, v obeh primerih sem bila jaz tista, s katero očitno nekaj ni bilo prav. Potem je šlo korak za korakom. Na terapiji sem se spoprijela s svojimi vzorci 'sem majhna, me ni, sem nemočna'. S poglobitvijo resničnosti pa sem prišla v stik z današnjo Polono. Močno, trdno, samozavestno in odločno. Danes se to kaže tako, da v takšne položaje zelo redko zaidem. Če pa se že kdaj zgodi, da kdo začne vpiti name, se nad menoj jeziti in me etiketirati, to zdaj z vsem svojim zavedanjem, znanjem in izkušnjami izpeljem drugače kot včasih. Predvsem se zavedam, da ta oseba mene zgolj vidi tako. Če je mogoče, jo skušam sočutno razumeti, sicer pa pokažem svojo samozavest in notranjo moč. Velikokrat se v ozadju takšnega človekovega ravnanja skrivajo stvari ali nezadovoljstvo, ki nimajo nič z mano,« pripoveduje Polona, za katero je bilo na začetku zahtevno poglabljati se vase, vendar je pozneje z veseljem čim bolj živela sebe in si sledila. »Zdaj pravim, da sem zdrava. Spremenila sem pogled nase, na svet. Za svoje življenje sem postala odgovorna jaz. To pomeni, da ni nihče drug kriv za to, kar se mi dogaja. Tudi za raka dojke ni nihče drug kriv. Verjamem, da drugačen, zdrav odnos do sebe prinese tudi drugačne, zdrave posledice. Kajti če bi živela tako, kot sem do tretjega raka, ne bi mogla dolgo nadaljevati,« je iskrena Polona, ki zadnja leta sledi svojim vzgibom in daje sebe na prvo mesto.
Kaj boš dal drugim, če najprej ne poskrbiš sam zase?
To ni egoizem, temveč avtentičnost. Egoizem je le opazka drugih, ki so presenečeni nad tem, da jim je nekdo rekel ne. V resnici je ta oseba avtentična, saj zna poslušati sebe in se zna postaviti zase, pravi Polona in dodaja, da ko gleda nazaj, so bili njeni raki blagoslov in hkrati zadnji klic. Saj je bilo tudi zelo veliko grenkih trenutkov, solza in notranjih bojev. A danes se ji vse zdi logično. Bolezen ji je pomagala, da se je obrnila vase in našla nov način. Izkušnja raka jo je resnično obogatila. Drugače dojema svet in sebe. Ceni se in verjame vase. Pred sedmimi leti ji je uspelo tudi zapustiti partnerstvo, ki je ni več izpolnjevalo. Ponosna je, da sta z nekdanjim partnerjem in očetom njenih otrok ostala dobra prijatelja. Zaradi vseh preizkušenj je tudi drugačna mama – otrokoma pušča svojo pot in ju podpira. Vzgaja ju drugače, kot so njo. Predvsem pa s svojimi izkušnjami in znanjem, ki si ga je pridobila z leti, pomaga drugim ženskam. Že pred leti je pustila službo in se izšolala za transpersonalno kognitivno terapevtko. Pomaga ženskam s podobno izkušnjo, kot jo je prestala sama, vodi center za ženske, obolele z rakom, Karuna objem, ima spletno stran www.karunaobjem.si.
»Vsaka ženska, obolela za rakom, ima svojo zgodbo. Se pa lahko razumemo in podpiramo. Zato je moj center po meri vsake ženske. Kot sem že dejala, bolezen ni vzrok, temveč posledica. Če želi ženska dokončno ozdraveti, mora odstraniti vzroke. V preteklosti, ko so me spraševali, ali sem zdrava, sem vedela, da bom dokončno ozdravela, ko bom od znotraj začutila, da sem zdrava in zaceljena, kot ženska, ki ni šla skozi nič onkološkega. Zdaj živim svoje življenje, strah pred ponovitvijo ne vpliva name. Tako dolgo sem delala na tem, da zdaj vem, da sem zdrava. Da sem predelala svoje strahove,« sklene.
