Še preden je prvič zanosila, je slišala veliko porodnih zgodb. Mnoge vrstnice so s tako bolečino govorile o porodu, kot da se je zgodil včeraj, ne pa pred nekaj leti. Zato se je odločila, da bo, ko bo prišel čas, rodila, kot si želi, če bodo le okoliščine to omogočale. Prvo hčer, Aniko, je rodila v porodnišnici, drugi dve, Ronjo in Nadjo, pa doma. Pri zadnji, Nadji, je prvi del poroda preživela v gozdu. Izkušnja jo je obogatila s spoznanji, ki jo bodo spremljala vse življenje.
O porodu je ta simpatična triintridesetletnica, mamica treh ljubkih deklic, pravzaprav začela razmišljati, še preden je zanosila. Ni mogla razumeti, kako se lahko ženske recimo tako dolgo in z velikim žarom pripravljajo na poroko, s porodom, ki je ena najzahtevnejših izkušenj za telo, pa se ne ukvarjajo preveč. »Bolelo me je, ker sem začutila toliko strahu. Okolje je še vedno nenaklonjeno naravnemu porodu in ne zaupa v žensko telo.« Vmes pa so bile vendarle tudi navdihujoče zgodbe in te so jo spodbudile, da sta se z možem pridružila pripravam na porod pri duli Nini Jenštrle. »Tam sem dobila informacije, po katerih sem tako hrepenela, med drugim, skozi kakšno izkušnjo gre ženska, ko rojeva, fizično, čustveno in duhovno. Kakšen je pomen porodne bolečine in zakaj si je narava to tako zamislila. Takrat sem začutila, da si vse to želim zavestno izkusiti. Vedno mi je bila všeč misel, da je porod za žensko lahko darilo, ker se prerodi in spozna svojo moč. Počutila sem se privilegirano, da lahko skozi svoje telo začutim to porodno silo. Veselila sem se te izkušnje!«
Drugačna, močnejša
Pri prvem porodu sta jo spremljala mož Uroš in porodna spremljevalka Nina, s katero se je že prej veliko pogovarjala in sta skupaj predelovali strahove. »Vendar ni bilo vse romantično, kot sem si zamišljala, kajti ljudje so me čudno gledali, če sem rekla, da se pripravljam na porod in želim roditi naravno. Spraševali so me tudi, zakaj moram imeti ob sebi še spremljevalko. Ampak jaz sem vedela, kako pomembno je imeti ob sebi ljubeče ljudi, ob katerih se počutim varna.« Naravni porod v jeseniški porodnišnici je bil lepa izkušnja. »Po njej sem se počutila drugačno, močnejšo, nekako sem našla svoj glas, da lahko sama odločam o svojem telesu, v okolju, ki me podpira.«
Porod doma
Drugič si je želela roditi doma. »Vedela sem za to možnost. Ženske, ki so imele to izkušnjo, so se mi zdele neverjetne in pogumne. Spraševala sem se, ali bi kaj takega zmogla tudi sama. Hkrati se mi je to zdelo zelo naravno, ni me bilo strah in čutila sem, da imam pri tem podporo dule Nine Jenštrle in babice Nine Radin, ki me je ob koncu nosečnosti spremljala.« Ker je nosečnost potekala brez zapletov in je bila zdrava, ovir za porod, kakršnega si je želela, ni bilo. »Ta porod mi je dal še več svobode! Med njim se lahko giblješ v svojem domu, ob sebi imaš ljudi, ki jih poznaš. Najlepše pa je bilo, da se mi med popadki ni bilo treba voziti v porodnišnico.« Na dan poroda so se popadki začeli že zgodaj zjutraj, a so se potem ustavili, zato se je babica, ki se je seveda takoj odzvala, odpravila nazaj domov. Tina se je v miru najedla, stuširala in se odpravila k počitku, ko se je začelo zares in z vso silo. »Kot bi avto na avtocesti z ničle naenkrat pospešil do pete prestave,« se nasmehne. Babica in dula sta sicer zelo pohiteli, a prišli le nekaj minut pred rojstvom Ronje, ki se ji je res mudilo na svet. »Še zdaj se vsa naježim, ko pomislim na tiste čudovite trenutke in na to, da sem pravzaprav rodila sama, pa da je bilo vse tako preprosto. Tako sem se pripravljala na ta porod, toliko načrtov sem imela, kako bom prižgala svečke, kako bosta dula in babica ves čas ob meni in me spodbujali, masirali, potem pa se je vse tako hitro odvilo. Mislim, da sem drugi porod lahko zares ovrednotila šele po tretjem.« O nameri, da bo rodila doma, je pred porodom obvestila tudi svojo ginekologinjo, in ta je njeno odločitev spoštovala. »Zaznala sem njeno skrb, ampak vseeno čutila prijaznost in njeno spoštovanje, za kar sem ji zelo hvaležna.«
V gozdu
Oba z možem sta si vseskozi želela imeti ob sebi tri otročke, kljub temu pa po drugem porodu ni bila povsem prepričana, da se bo to resnično zgodilo. A se je in ponovne nosečnosti se je razveselila. Da bo tudi tokrat rodila doma, je vedela že od začetka. »Ko to enkrat izkusiš, ni več poti nazaj. Razen seveda, če bi se karkoli zapletlo.« V tretje si je želela le mir, svobodo, varno okolje zanjo in otroka, skratka lepo porodno izkušnjo. Ko je tako sredi nosečnosti sedela pod krošnjami dreves v gozdu, ki ga tako obožuje, jo je prešinilo, kako bi bilo lepo, če bi del poroda lahko preživela prav tam. »Včasih se šalim, da je to moje naravno okolje. V gozdu se počutim varno, močno in povezano s sabo. Prav čutim prvinske sile v sebi.« Predvideni datum poroda je bil konec maja, zato je bil čas ugoden in tako dula kot tudi babica, ki sta bili z njo že pri prejšnjih porodih, sta se strinjali, da ni razloga, da se ji želja ne bi izpolnila, če bo le vse v redu. Ne nazadnje Tina z družino živi v naravi, obdana z gozdom. »Ideja je prišla res spontano in iz srca.« Kako pa jo je sprejel njen moški? »Navajen je, da sem malo drugačna, sprejema moje želje. Srečna žena, srečno življenje, pravi,« se navihano nasmehne. Želja se ji je izpolnila, saj je bilo na dan, ko se je rodila Nadja, vse tako, kot je moralo biti. Lep, topel, sončen dan, popadki so se začeli popoldne in tako so se okoli petih tri »divje« ženske odpravile v gozd.
Odloži, spusti, sprejmi
»Ko smo hodile po mojih poteh, kjer sicer hodim v različnih čustvenih stanjih, sem dobila občutek, da me ta gozd pozna. Zdelo se mi je, da so me drevesa pozdravila, vse tri smo se odprle naravi in v nekem trenutku sem se razjokala od silnih čustev ter ganjenosti. Po gozdu smo se sprehajale bose, klepetale, se smejale, vmes pa so prihajali popadki in sem jih predihala. Čutila sem spoštovanje in občudovanje žensk, ki sta me spremljali, še posebej pa se mi je zdelo fascinantno, da me popadki niso boleli. Kot da bi zemlja posrkala moč popadka in mi odvzela bolečino. Ob popadku sem se spustila na tla, da sem bila še bolj v stiku z zemljo. Zdelo se mi je, da mi govori: 'Odloži, spusti, sprejmi, predaj se.' Bilo je res noro! Objemala sem drevesa, ležala na zemlji in med dvema popadkoma celo z dulo stopila v potoček, tam sva skupaj zavriskali. Darilo poroda je, ko dovoliš svoji pravi naravi priti na plan. Izzove te, da si najbolj gola v vseh smislih, a hkrati najmočnejša. Tako zelo sem hvaležna za to izkušnjo, ker sem videla toliko svojih lastnosti, ki me v življenju podpirajo. Gozd je res moj varni kotiček in za vsako žensko si želim, da bi si med porodom poiskala svoj prostor moči. Za mnoge je to prav porodnišnica, saj se tam počutijo najbolj varne.«
Sprostila je jezo
Po kakšnih treh urah v gozdu so se popadki stopnjevali, Tina je bila žejna in postajalo ji je hladno, zato so se vrnile v hišo. Tam je za prijetno toploto in toplino poskrbel Uroš. Objel jo je in Tina se tega spominja kot enega najlepših objemov v njenem življenju. »Začutila sem hvaležnost, da ga imam v življenju, da se lahko vedno oprem nanj, da zmore.« Tisto, kar je pogrešala pri drugem porodu, je uresničila pri tretjem, saj se je stopnjeval počasi. Prižgale so svečke, ki jih je Tina dobila od prijateljic na posebnem obredu blagoslov matere nekaj tednov pred porodom. Babica in dula sta bili ob njej in jo masirali. »Notri so me popadki precej bolj boleli kot v gozdu. To je bil moj najbolj boleč porod, ampak vedela sem, da zmorem. Saj ni bilo druge možnosti, kot da rodim. (smeh) Ampak proti koncu mi je bilo že res težko. Babica me je vmes nekajkrat poslala na stranišče, in ko je to rekla zadnjič, se je v meni nabrala jeza. Spremljal me je Uroš, in ko sva se vračala, bi se lahko razpočila od jeze. Kaj me spet pošiljate na stranišče, sem si mislila, kdaj bo že tega konec, ne morem več! In ko sem to jezo sprostila, se je tudi v meni nekaj sprostilo, čutila sem, kako se je otrok spustil, in ko sem prišla do dnevne sobe, sem z zadnjim popadkom rodila. Med porodom se očitno sprostijo tudi kakšne neizražene zgodbe, to so darila naravnega ali zavestnega poroda. Ko gre ženska zavestno vanj, dobi zase in za svoje življenje ogromno! Takrat se je zgodilo še nekaj. Ko sem se v tisti jezi s svojim velikim trebuhom oprla na moža, sem začutila, da me lahko drži, da je moj moški tako močan, da me zmore držati tudi v najbolj viharnem trenutku! Prav začutila sem, kako se je ukoreninil kakor hrast, in bila sem varna v njegovem naročju. Spomin na ta trenutek bo gotovo pomagal prebroditi izzive, ki bodo morda prišli v prihodnosti.«
Podpora ženskam
Naslednje jutro sta Anika in Ronja pozdravili svojo najmlajšo sestrico. Nista se mogli načuditi bitjecu, ki je bilo še prejšnji dan v maminem trebuhu. To so trenutki, ki si jih bo družinica vtisnila v spomin za vse življenje. Tina želi svoje izkušnje tudi deliti z drugimi ženskami. »Dolgo sem vodila ženske kroge, kjer smo se pogovarjale o najrazličnejših izzivih, ki jih prinaša materinstvo. Zdaj pa zaključujem šolo poslušanja Biser in začenjam z individualnimi pogovori in delavnicami po metodi vera vase. Zanima me celostni pristop k podpori človeka. Z ženskami želim deliti orodja, s katerimi si lahko same pomagajo do zadovoljstva, stabilnosti in stika s sabo, ki ga pogosto izgubimo, ko postanemo mamice, saj ob vsej skrbi za vse okoli nas pozabimo nase,« se nasmehne in s to mislijo najin prijetni pogovor zaključiva.
