Novice Svet24

Osebni arhiv

Želela je biti tudi najmlajša Slovenka, ki bi stala na vrhu Mount Everesta. Čeprav se ji ta želja ni izpolnila, je svojevrsten Mount Everest osvojila pred štirimi leti, ko je prekolesarila 4.062 kilometrov dolgo pot od jezera Tahoe v Kaliforniji do mesteca La Ventana Bay v Baja Kalifornija, eni od zveznih držav Mehike. Med potjo je prevozila 48.238 metrov vzponov, kar je enako, kot bi se skoraj šestkrat povzela na najvišjo goro sveta. Na to dolgo in težko pot, na kateri jo je podnevi žgalo neusmiljeno kalifornijsko sonce, ponoči jo zeblo pri nekaj stopinjah pod ničlo, ko so ji okoli šotora šarili medvedi in psi ter ji pot prekrižali kače in strupeni pajki, jo je popeljala nuja, da se po težkih preizkušnjah spet postavi na noge.

»Na tej poti, ki je od mene terjala neznosne fizične bolečine, sem spoznala, da sem močna ženska, ki bo zmogla čez vse ovire, ki me še čakajo v življenju.« V zadnjih letih jo je doletelo veliko hudega. Hčerkina težka prometna nesreča, trajna poškodba kolena, rak dojke in moževa diagnoza Parkinsonova bolezen. »Ko greš čez tako težke trenutke, se pokaže, iz kakšnega testa si. Zame je imelo kolesarjenje tudi simboličen pomen. Kolo se namreč vedno vrti naprej.«

Tvoje kolo se je usodno zavrtelo pred 37 leti, ko si kot dvajsetletna študentka fakultete za šport priletela v ZDA. Kaj te je pripeljalo tja?

Na fakulteti je bilo v navadi, da smo študentje šli pozimi za nekaj časa smučat v tujino. S kolegico sva želeli iti v Kanado poučevat smučanje. Ker nisva dobili vizuma, je ideja padla v vodo. Nazadnje sem sama odpotovala v ZDA. V New Jerseyju sem imela sorodnike, ti so mi poslali garantno pismo.

Zime je bilo konec, ti pa si ostala. Kljub temu da si doma dosegala lepe rezultate v smučanju. Leto pred prihodom v ZDA si postala jugoslovanska državna prvakinja v smuku, obetala se ti je tudi udeležba na olimpijskih igrah v Sarajevu.

V Sarajevo nisem šla, ker so se odločili, da nas bo na olimpijadi zastopala samo moška smukaška ekipa. So me pa v ZDA sprejeli na University of Nevada v Renu, kjer so imeli močno smučarsko ekipo. Prav točke FIS so mi odprle pot nanjo. Tam sem se vpisala še na študij psihologije.

Potem si spoznala prvega moža in si ob jezeru Tahoe v dolini Squaw Valley, pod smučiščem v visokih gorah Sierra Nevada, ustvarila družino in ostala.

Ko sem zanosila, sem se odločila, da ostanem. Z bivšim možem imava dve hčeri, 32-letno Matejo in 29-letno Jano, ter sina Tilna, ki ima 26 let. Sem tudi že babica Matejini hčerki Hazel Hani Darling. Otrokom sem dala slovenska imena, vsi tudi govorijo slovensko. Eden od razlogov, da moji otroci znajo slovensko, je tudi ta, da smo bili ves čas zelo povezani z mojo družino. Starši in brat z otroki so pogosto prihajali k nam na obiske. Starša sta mi tudi veliko pomagala pri varstvu otrok, sploh po tem, ko sem se ločila.

Si se preživljala z učenjem smučanja?

Nisem. Smučanje sem učila predvsem zato, da sem otrokom lahko omogočila brezplačno smučanje. Smučarija v ZDA je zelo drag šport, ki si ga večina ljudi težko privošči. Ker sem bila trenerka, so bili moji otroci lahko brezplačno člani smučarske ekipe. Z možem pa sva denar služila kot zastopnika znanega podjetja, ki se je ukvarjalo s prodajo pripomočkov za šport. Po ločitvi sem še nekaj časa delala v tem podjetju, potem sem ustanovila svoje, ki se ukvarja s prodajo čajev.

Vajin zakon se je končal po 15 letih.

Res je, čeprav sva se s Tomom dejansko ločevala že zadnjih deset let. Naporna leta so bila. Potem ko sem ostala sama s tremi otroki, je bilo pa kar težko.

Dve leti po ločitvi si se zaljubila v Jima, ljubezen tvojega življenja. Leta 2008 sta se poročila. Ko se ti je življenje ravno nekoliko umirilo, je leta 2012 usoda kruto posegla v tvojo družino.

Mateja, bila je na magistrskem študiju in se je vračala domov, je med potjo doživela prometno nesrečo. Tako hudo je bilo, da nismo vedeli, ali bo preživela. To so bili najtežji trenutki v mojem življenju. Leto dni je trajalo, da se je spet postavila na noge.

Štiri leta pozneje je nesreča doletela tebe. Kaj se je zgodilo?

Med smučanjem sem si pretrgala križne kolenske vezi. Potem pa so mi pri operaciji trajno poškodovali femoralni živec. Od takrat zgornje mišice na desni nogi ne čutim več.

Ko si okrevala po operaciji, bilo je tik pred podelitvijo Janine diplome, si v dojki zatipala bulo.

Raka na dojki so mi odkrili, ko sem bila še na berglah in hodila okrog zdravnikov, ki so iskali možnost za rešitev poškodovanega živca. Ko se je začelo zdravljenje raka na dojki, operacija in kemoterapije, sem se nehala ukvarjati z nogo. Vendar to še ni bil konec mojih zdravstvenih težav. Na kolonoskopiji so zdravniki odkrili, da imam celo črevo polno polipov. Edina rešitev, tako so mi razložili, je popolna odstranitev črevesa. 2. junija 2017 bi morala na operacijo. Dan pred tem sem Jimu povedala, da ne zmorem več. Bolnišnice so me popolnoma izmučile. Če bi si dala odstraniti črevo, bi to pomenilo konec mojega tedanjega življenja, ki je bilo močno povezano z različnimi športi. Takrat sem se odločila, da bom čas, ki mi je še namenjen, preživela čim kakovostneje.

Medtem te je zadela še ena težka novica.

V času, ko sem se z zdravniki pogovarjala o odstranitvi črevesa, se je zgodilo, da se je Jim začel nenadoma tresti, naenkrat ni mogel več govoriti, imel je tudi probleme z želodcem. Prepričana sem bila, da je v stresu zaradi mojih zdravstvenih težav in preutrujen, ker je bila za nami res težka zima, najhujša v zgodovini jezera Tahoe. Jim je imel takrat podjetje, ki se je ukvarjalo tudi z odstranjevanjem snega. Dolgo je delal po 16 ur na dan, tudi ponoči. Na žalost se je izkazalo, da za njegove težave nista kriva niti preutrujenost niti stres. Jim je že sam posumil, da ima Parkinsonovo bolezen. Nevrolog je njegove sume potrdil.

V tebi se je naenkrat zbudila moč. Najprej si se odločila, da poiščeš drugo mnenje glede črevesa.

Zdravnik, ki me je pregledal, mi je rekel, da bi mogoče lahko stanje začasno obvladovali s ponavljajočimi se kolonoskopijami. Odtlej so minila štiri leta. Moje črevo še vedno deluje.

To ti je dalo nov zagon. Odločila si se, da je prišel čas, da se ponovno sestaviš in sprijazniš z vsem, kar se ti je zgodilo. Izbrala si svojevrstno terapijo – ekstremno kolesarjenje od tvojega doma ob jezeru Tahoe do počitniške hiše, ki jo imata z Jimom na kalifornijskem polotoku na zahodni obali Mehike.

Že po ločitvi s Tomom sem si želela na to pot. Takrat sem si željo zapisala v knjižico z Rumijevimi poezijami, ki jo vedno nosim s seboj. Vedno, ko sem prebirala te poezije, sem razmišljala o svoji želji. Vendar se mi nikoli ni izšlo, da bi jo uresničila. Ves čas sem imela cel kup obveznosti, tudi otrok nisem mogla za dlje časa pustiti samih. Velika ovira je bila tudi pot. Glavna cesta je namreč za kolesarjenje prenevarna. Potem pa se je zgodilo, da sta se pozimi 2018 na najinem vikendu v Mehiki oglasila prijatelja in povedala, da obstaja tudi pot čez gore. Začutila sem, da je zdaj zadnji trenutek v mojem življenju, ko še lahko grem. Ko so bili otroci majhni, sem živela zanje, ko se bo Jimu poslabšalo zdravstveno stanje, bom živela zanj. Upala sem si dovoliti, da končno nekaj naredim tudi zase. Dovoljenje za to, da se postavim na prvo mesto, mi je dalo vse hudo, kar se mi je zgodilo v življenju. Čutila sem, da mi bo fizični napor pomagal pozabiti na bolečine in psihično trpljenje zadnjih let. Potrebovala sem tudi bolečino, nad katero bi imela nadzor.

Zarja Jana

Bil je petek, 28. septembra 2019, ko si se za dva dni manj kot dva meseca odpeljala naproti svojim sanjam. Kako je bilo na tej 4.062 kilometrov dolgi poti?

Bil je precejšen podvig. Podnevi so se temperature povzpele čez 40 stopinj Celzija, oktobra so že naletavale prve snežinke. Ponoči je bilo zelo mrzlo, temperature so se spustile pod ledišče. Ker takega mraza nisem pričakovala, nisem vzela toplejše spalne vreče, zato me je ponoči zeblo. Niti v sanjah si tudi nisem predstavljala, da se bom morala tolikokrat peljati dol in potem spet gor. Prelazi, takih je bilo pet, so bili visoki okoli 3.000 metrov. Že takoj prvi dan sem se znašla na zelo strmem klancu, ki ga ni in ni hotelo biti konec. Od napora sem glasno kričala. Nihče me ni slišal. Bila sem sama in poti nazaj ni bilo. Če bi se obrnila, si ne bi nikoli odpustila. Kolesi sta se vrteli naprej.

Tvoj kolesarski podvig je bil tvoj Mount Everest, gora, ki si jo želela osvojiti kot mlada plezalka.

To potovanje je bilo moj osebni Mount Everest, ko sem namesto gore odkrivala in osvojila sebe. Potovanje je bilo moja katarza. Ko se mora človek iz dneva v dan fizično truditi, možgani lahko počivajo. To ekstremno kolesarjenje je bilo zelo podobno plezanju zelo zahtevne smeri v steni, ko se moraš tako močno skoncentrirati na plezanje, da problemi, ki jih imaš v življenju, izginejo. Skozi neskončne kilometre, pogosto sem bila na kolesu po deset ur in več, sem vedno bolj postajala nova jaz. Bila sem hvaležna za vse, kar se mi je lepega dogajalo na poti: sedeti ob ognju sredi puščave, opazovati milijarde zvezd na nebu, uživati ob skodelici tople juhe miso.

Bilo je tudi nevarno.

Najbolj me je bilo strah, da bi me napadel kakšen človek. Strahovi so bili seveda največji ponoči. Postaviti šotor na območju, kjer veš, da domujejo strupene kače, ni bilo lahko. S seboj namreč nisem imela protistrupa, in če bi me katera pičila, bi bilo hitro konec z mano. Ko sem s kolesom zapeljala čez eno od res ogromnih klopotač, bila je debela kot moja roka, sem zagotovo postavila rekord v hitrostni vožnji. (smeh). Tudi spanje v šotoru je bilo včasih kar adrenalinsko. Sploh ko se je okoli njega sprehajal črni medved, ki je stikal za hrano. Tudi vožnja po osamljenih posestvih v Mehiki je bila zaradi podivjanih psov, ki so se zaganjali vame, precej neprijetna.

Kako je bilo dva meseca biti sama s sabo?

Všeč mi je bilo, saj že zelo dolgo nisem imela priložnosti biti sama. Sem namreč človek, ki ves čas skrbi za druge. In to človeka utrudi. Zdaj pa sem se lahko posvetila samo sebi in se začela na novo spoznavati. Dober občutek mi je dajalo tudi zavedanje, da so v mislih z mano ljudje, ki me podpirajo in imajo radi, tako v Sloveniji kot v Ameriki. Bolj kot samote me je bilo strah priti nazaj v realno življenje.

Kaj pa poškodbe in bolečine? Menda si podvig zaradi bolezni končala tri dni pred ciljem.

Velik izziv je bil, kako obremeniti telo, da si ne bom škodovala. Moj imunski sistem je bil namreč še precej oslabel. Veliko težav sem imela tudi z nogo. Mučile so me hude bolečine in krči v poškodovani desni nogi. Ker sem zaradi tega bolj obremenjevala levo, me je začel boleti še hrbet. Včasih so bile bolečine tako hude, da sem imela občutek, da mi skozi nogo teče lava. Še težje je postalo proti koncu poti, ko sem se zastrupila z vodo. Zbolela sem in močno shujšala. Tehtala sem samo še okoli 47 kilogramov, izgubila sem tudi precej mišične mase. Nazadnje sem se odločila, da zadnji del poti, morala bi še čez nekaj visokih prelazov, začasno prekinem. Februarja naslednje leto sem se vrnila za tri dni in odkolesarila še ta del.

Med potjo si pisala tudi blog, spomladi leta 2023 bo izšla tudi tvoja knjiga.

Tudi pisanje bloga je bilo svojevrstna katarza. Čistilo me je, hkrati pa mi začelo odpirati čisto nov svet, za katerega nisem vedela, da ga nosim v sebi. Veliko ljudi mi je pisalo, da me radi berejo, in me začelo spodbujati, naj napišem knjigo. Odločila sem se, da poskusim. Je bil kar izziv, saj gre pri pisanju knjige za višjo raven pisanja, kot če pišeš dnevnik.

Očitno ti je šlo dobro, kar je potrdila tudi založba, ki bo izdala tvojo knjigo.

Srečna sem, saj mi je pisanje odprlo novo pot v življenju. Prek pisanja sem našla novo identiteto z zavedanjem, da lahko z nečim začnem čisto na novo.

S te poti si prišla drugačna. Kakšna?

Nazaj sem dobila voljo do življenja in samozavest. Ta podvig mi je dal tudi moč za naprej. Kadar pridejo težki trenutki, si rečem, da sem močan človek. Vem tudi, da imam dovolj življenjske energije za premagovanje ovir in da bom zmogla iti čez težke trenutke, ki me še čakajo.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Revija Zarja Jana