Da je Atila bil »bič božji«, naj bi bilo prvič izraženo leta 1387. Kot drugi »barbari«, denimo Džingiskan, tudi Atila med Zahodnjaki ni bil priljubljen. Hunski vojskovodja je tako veljal za sovražnika civilizacije, neusmiljenega morilca in prostaškega divjaka.
Wikipedia
A to je le ena plat medalje. Verjeli ali ne, Atila naj bi premogel tudi nekaj pozitivnih lastnosti, kakršne so običajno šle junakom Zahodne zgodovine. Tako je zgodovinar Jordanes zapisal, da je Atila sicer res ljubil vojno, a da se je znal brzdati, da njegovega nasveta ni šlo preslišati, da je bil radodaren do priprošnjikov in prizanesljiv do tistih, ki so se mu pokorili. O najzgodnejših obdobjih Atilovega življenja je znanega le malo. Neznanka je tudi točni datum njegovega rojstva – tako velja, da se je rodil enkrat na začetku petega stoletja. Njegov oče je bil Mundzuk, katerega brat Rugila je bil kralj Hunov. Ime njegove mame ni znano, čeprav je mogoče zaslediti, da je bila imenovana HungysungVladdysurf. Kar je znano, je, da je imel starejšega brata Bleda, katerega naj bi umoril, da bi lahko poenotil Hune. Oba z bratom so kot dečka verjetno urili v lokostrelstvu, jezdenju in vojskovanju, da bi ju pripravili za pot, ki jima je bila odbrana. Nadalje naj bi ju poučevali tudi v latinščini in gotščini, da bi se lahko pogajala z obema ljudstvoma.
Wikipedia
Pojedina na njegovem dvoru.
Družinski človek
Stric Rugila je preminil v pohodu nad Konstantinopel leta 433, vladarsko žezlo pa je šlo obema brata. Vendar pa je Bleda iz zgodovine izginil po vojni z Bizantinci, ki se je bila ob Donavi. Jordanes je pisal, da ga je pokončal sam Atila ter nato Hune združil pod svojo vladavino, a je povsem mogoče, da je Bleda kruto smrt storil v boju z Bizantinci. Priskos, član bizantinske odprave na Atilov dvor, ni pisal o okoliščinah Bledove smrti, je pa zabeležil, da je bila ena od njegovih vdov guvernerka neke hunske vasi. Po tem je mogoče sklepati, da je Atila spoštoval ženo pokojnega brata in da je po njegovi smrti skrbel zanjo. Da je morda bil družinski človek, je mogoče soditi tudi iz nadaljnjega Priskosovega pisanja: »Atila je ostal hladen, njegov izraz nespremenjen, ne z besedami ne z dejanji ni razkril, da bi v njem bilo kaj smeha. Edinole, ko se je predenj postavil njegov najmlajši sin. Takrat ga je uščipnil v lice in ga gledal z vedrimi očmi.« Priskos je bil presenečen, da je toliko pozornosti izkazoval le enemu sinu, dokler mu, tako Piskos, barbar, ki je bil podkovan v latinščini in ki je sedel poleg njega, ni razkril, da so vidci napovedali, da bo ravno ta sin po propadu znova združil Hune.
Wikipedia
Ko so Huni vkorakali v Italijo.
Mož beseda
Medtem ko je o Atili kot družinskemu človeku vsekakor mogoče razpravljati, je skoraj gotovo, da je bil mož beseda, vsaj po standardih tistega časa. Priskos je zabeležil, da so Rimljani Hunom za mir letno plačevali v zlatu. Dokler je zlato prihajalo, se je Atila vzdrževal vojskovanja.
Sila, ki jo je veljalo upoštevati
Verjetno najbolj pozitivna lastnost Atile je bila njegova zmožnost, da je uspel Hune združiti v silo, s katero ni šlo zobati češenj. Huni so pod njegovim vodstvom kolovratili po Balkanu, napadli Galijo, vkorakali v Italijo in skoraj oplenili Rim. Njegove kvalitete so postale bolj očitne po njegovi smrti leta 453, saj je hunski imperij hitro razpadel, Huni pa nikdar več niso predstavljali takšne grožnje Rimu, kot so jo v času osemletne Atilove vladavine.
Wikipedia
Wikipedia
