Smeha pri njima nikoli ne manjka, zato je pravi privilegij biti v njuni družbi. Zakonca po 38 skupnih letih drug drugemu končujeta stavke. Razlog našega pogovora je bila nedavna nagrada, ki jo je Zvonka dobila za življenjsko delo zaradi izjemnega prispevka k slovenski umetnosti, pa tudi izid vinilne plošče Gojca in Dohtarjev Moj živòt je ROKentROL. Pa seveda njegova nova predstava Pivo.
Zvonka, že osem let ste upokojeni. Vas je presenetilo, ko so se spomnili na vas, saj ima javnost običajno kratek spomin?
Zvonka: Vedela sem, da mi že nekaj let želijo podeliti nagrado, pa je vedno nekaj prišlo vmes. Zato se šalim, da so se odločili, da mi jo dajo, še preden umrem! (smeh). Sem pa bila vseeno vesela in ganjena.
Gojc: Ogromno ljudi ji je čestitalo, tudi po družbenih omrežjih. Nagrada je šla v prave roke, kajti na žalost ne gre vedno … Zvonka je na podelitvi poudarila, da je vesela, ker je nagrajena kostumografija. Ti poklici pri filmu so pogosto prezrti in v podrejenem položaju.
Gojc: Meni se zdi, da vsako obdobje daje človeku svojo lepoto. Vse to nategovanje žensk se mi zdi neproduktivno, še zlasti pri mojih kolegicah. Kdo pa bo igral stare ženske, če bodo vse brez gub? Pri Zvonki vidim predvsem lep in bogat obraz.
So bili kostumografi, scenografi, maskerji, ki so bolj v ozadju filmske produkcije, tudi nekdaj prezrti ali je tako zdaj, ko se na vse pretege varčuje?
Zvonka: Šele pred kratkim so na Festivalu slovenskega filma začeli podeljevati nagrado tudi za ta področja. Prej so te sektorje nagrajevali le občasno, če je kdo naredil res kaj izjemnega. Prav se mi zdi, da se ne nagrajuje samo glavnih akterjev.
Gojc: Pri tem prihaja do absurdne situacije, ko moraš ob prijavi na ministrstvo za kulturo kot pogoj ob prošnji za status kulturnega delavca predložiti nagrade, teh pa sploh niso podeljevali sektorjem, ki so v senci!
Kako pomemben je dober kostum pri oblikovanju vloge?
Gojc: Alenka Bartl, odlična kostumografinja, pogosto vzor mladim kostumografom, mi je za film Do konca in naprej, v katerem sva igrala z izjemnim Matjažem Tribušonom, povedala, da mi bo za vlogo bogataša oblekla svileno srajco. Pa sem jo vprašal, ali se bo to videlo na platnu, ona pa je rekla, da to ni pomembno, ampak da bom jaz imel drugačno držo telesa. In zaradi te mehkobe na sebi sem se dejansko počutil izjemno, kot pravi gospod, kar nisem bil ne prej ne potem nikoli več. Pri oblikovanju lika obleka dejansko naredi človeka.
Ob nagradi za življenjsko delo pride trenutek, ko malo pogledaš nazaj. Kako gledata na pot, ki sta jo prehodila?
Gojc: Šokantno je, ko sva brskala, kaj vse je Zvonka naredila kot kostumografinja. Ugotovila sva, da se je veliko projektov že izbrisalo iz spomina.
Sta zadovoljna s tem, kar vama je življenje ponudilo?
Zvonka: Mislim, da sva imela kar srečo!
Gojc: Republika Škofi, naša vasica na Krasu, kjer živiva večino časa, je verjetno najmanjši kraj na svetu, ki ima prestižno nagrado oskar, in sicer za film Nikogaršnja zemlja. Kostumografijo je ustvarila Zvonka in s tem tudi prispevala k nagradi. Ob oskarju so Slovenci odreagirali zelo mlačno, kot da ni pri filmu sodelovalo ogromno slovenskih ustvarjalcev za in pred kamero. Medtem so Bosanci v Sarajevu film proslavili z grafitom na zidu: »Jebeš zemlju, koja nema oskara.«
Zvonka, kako se spreminjate svojih začetkov?
Gojc: Zvonka je borka, hči španskega borca!
Zvonka: Takoj me je zelo povleklo v delo in ne vem, ali bi lahko delala še kaj drugega kot kostumografijo.
Gojc: Nekaj časa je imela za preživetje butik z otroškimi oblačili.
Zvonka: Ko so začeli uvažati ceneno italijansko robo, je prišlo do krize, takrat eno leto nisem nič delala in sem začela iskati drugo službo, pa so potem naslednje leto prišli trije projekti. Če si svobodnjak, je vedno tako! A po drugi strani bi me pobralo, če bi morala vsak dan hoditi v službo, npr. za tekoči trak. Da se razumemo – z velikim spoštovanjem do vseh, ki se tako preživljajo. Hvala bogu so dobili sedaj nov Meščev zakon.
Gojc: Pri filmarjih ta zakon Luke Mesca o pravici do odklopa ne more priti v poštev. (smeh vseh)
Se veliko šalita in smejita?
Gojc: Ja, veliko. Že vsa ta leta je tako. V 38 letih sva imela tudi krize, dobra in slaba obdobja, a smeha nikoli ni manjkalo.
Zvonka: Razumela sva se vedno. Bistveno v najinem odnosu pa je, da imava nekaj pomembnih skupnih točk: politična opredeljenost, ljubezen do potovanj, smisel za humor, tolerantnost … Slednje je po mojem ena največjih vrlin vsakega človeka. Pa nisva snoba. Ne marava sprenevedanja, sva zelo direktna in predvsem se znava norčevati tudi iz sebe.
Gojc: Imava zelo podoben okus za vse – hrano, oblačenje, umetnost, arhitekturo, glasbo …
Sta direktna, tudi če je boleče?
Oba: Tudi.
Se vama torej zdi, da so ljudje v zvezah premalo potrpežljivi?
Gojc: Tolerantnost, kot že rečeno, se mi zdi najpomembnejša vrlina človeka. Pred kratkim sem obiskal manjšo osnovno šolo v Brkinci pri Ilirski Bistrici in tam smo se pogovarjali, da se premalo pozornosti pri vzgoji otrok daje učenju tolerantnosti, sprejemanju drugačnih mnenj in na splošno drugačnosti.
Česa pa ne bi bila pripravljena tolerirati pri drugem?
Gojc: Da mi skače po lužah. (smeh) Niti ona niti jaz ne bi tolerirala nepoštenosti, sebičnosti, oholosti, pohlepa ...
Zvonka: Ne bi tolerirala napačne politične opredelitve.
Gojc: Oba sva iz partizanskih družin …
Se tudi vama zdi, da si ljudje partnerja dostikrat preveč lastijo?
Zvonka: Ja, to je grozno. Tega ne bi prenašala in Gojc tudi ne. Moraš si zaupati in pustiti svobodo. Sploh pri snemanju filmov se ljudje v ekipi povežemo in smo kot družina.
Kako pomembna se vama zdi v dolgoletni zvezi seksualna zvestoba?
Zvonka: Meni se to ne zdi nekaj najpomembnejšega na svetu. Ni realno, da imaš v življenju samo enega človeka.
Očitno tudi nista zamerljiva, kajne?
Zvonka: To pa res nisva. Saj si včasih malo tiho in se pogovarjaš sam s seboj …
Gojc: Če sva imela včasih kak tih dan, imava sedaj tihi dve minuti.
Zvonka: Pri naju je to bolj po primorsko – hitro dvigneva glas, naslednjo sekundo pa že vse mine.
Kako se je vajin odnos spreminjal z leti?
Gojc: Zorel je. Ko zaljubljenost preraste v ljubezen, je šele pravi odnos, in potem lahko traja. Pri naju kaže, da bo kar še trajal. Vsaj še kakšno leto!
Zvonka: Odvisno, ali boš shujšal ali ne. (se vsi režimo)
Gojc: Ko se s prijatelji pogovarjamo, ugotavljamo, da je z vsako naslednjo ženo le hujše. Sicer pa za dober zakon velja: moški ima doma ali mir ali pa prav.
Kaj je za vaju največja vrednost dolgoletne zveze? Očitno je, da se samo pogledata, pa že vesta, kaj drugi misli.
Zvonka: To je super …
Gojc: … in nujno. Če se to ne zgodi, nista za skupaj. Nekdanja urednica Jane, Bernarda Jeklin, je nekoč rekla, da če bi vedela, kako luštno je biti sam, bi to že zdavnaj naredila.
Zvonka: Če ne bi imela z Gojcem podobnega ritma in bi recimo delala v redni službi, najbrž ne bi zdržala skupaj, to pa velja tudi obratno!
Gojc: Partnerja in njegovo delo moraš razumeti. Igralski pari so ravno zato uspešnejši, ker razumejo drug drugega.
Zvonka: A najina kombinacija je boljša! Pri igralcih je lahko problem, da je bil eden boljši oziroma bolj iskan od drugega. Midva nikoli nisva imela teh težav.
Niste bili ljubosumni, če je Gojca oblačila katera druga kostumografka?
Zvonka: Ne, še povedala sem ji, kaj naj naredi …
Gojc: … in kako naj me obvlada. Pri kostumih sicer nisem nikoli kompliciral.
Zvonka: No, no, pri meni je, potem pa sem ga prepustila asistentki.
Česa se najraje spominjata, kadar obujata spomine na svojo zvezo?
Gojc: Rada obujava spomine na prvo skupno potovanje, ko sva šla na Zakintos v Grčijo. Spomnim se tudi prvega srečanja z njeno hčerko. Pogoj za najino zvezo je bil, da me Tamma sprejme. In seveda pohčerjenka Maja tudi! Hvala bogu sta me! Seveda je bil Zvonkin pogoj zelo logičen. Isti dan, ko sva odhajala na potovanje, je hči prišla iz Anglije in takrat sem spoznal tudi Zvonkinega nekdanjega moža. Zdaj smo velika družina in prijatelji. Zakintos pa naju je povezal – najbolje je človeka spoznati na potovanju, tam dokončno uvidiš kompatibilnost, ki je pogoj za kakovostno zvezo.
Sprejeli ste Zvonkini hčeri in vnuke za svoje, nimate pa bioloških potomcev. Pri vajini zvezi to nikoli ni bil problem?
Zvonka: Nikoli. Zelo redno se dobivamo. Naša skupna kosila so legendarna, ker smo vsi zelo glasni.
Gojc: Naša družina je hujša od Italijanov, za katere vedno pravimo, kako preglasijo vse v lokalu. V določenih obdobjih sem imel trenutke, ko sem si zaželel svoje otroke, ko pa pogledam nazaj, vidim, da ni bilo potrebe po tem. Sedaj imam tako rekoč dve hčeri in tri vnukinje. Imam Tammo, ki sem ji bil v otroštvu prej prijatelj in zaupnik kot očim. Maja pa je že kmalu odšla k svoji ljubezni v Rim. O Tammi sem vedel več kot Zvonka in skrivnosti tudi nisem izdajal. Tako imam zdaj navezo z Zojo in Saro pogosto, z Majino hčerjo Dunjo pa vsaj enkrat na leto v živo, preostalo pa po Whatsappu.
Ali kdaj primerjata, koliko ima kateri od vaju nagrad in drugih dosežkov?
Gojc: Ne, to je brez zveze. Svobodnjaki v igralstvu nikoli ne dobimo nagrade za življenjsko delo. Komiki sploh nismo v tej igri, ker je komedija manjvredna pri politikih. Satira še zlasti. Pa saj jaz ne potrebujem nagrad, ampak mi je v zadovoljstvo nasmejano občinstvo. Z Jašo Jamnikom to doživljava pri novi predstavi Pivo. Oziroma po njej. Po eni od predstav je neka gledalka rekla, da je celo predstavo jokala – ali od smeha ali od žalosti. To je največja nagrada!
Ravnokar je izšla vinilka Moj živòt je ROKentROL iz vaše istoimenske komedije. To je tudi neka nagrada, kajne?
Gojc: Ravno 40 let je od izida prve vinilke naše skupine SRP. S fanti še sodelujemo, imamo recitale in pripravljamo nove posnetke. Skupaj z Jašo pa sva za predstavo Moj živòt je ROKentROL napisala vezni tekst in jo zrežirala, Miran Juvan ji je dal pečat z izjemnimi aranžmaji. Za izjemno bogat zvok pa poskrbijo imenitni glasbeniki, ob Miranu Robert Pikl, Jože Hauko, Peter Ogrinc, in žametni glasovi Dinamitk, Alenke Godec, Simone Vodopivec Franko in Damjane Golavšek, ter skupina Muzikalci z Marjanom Buničem k.g. Po štirih desetletjih sem končno dočakal še svojo drugo vinilko in sem vesel kot radio.
Sodelujete pa tudi z Marto Zore.
Gojc: Ja. Napisala je imenitno otroško igrico Zvonček o bratcu Mihcu in sestrici Nežiki. Pred mnogimi leti sva izdala sedem CD-jev za najmlajše z istim naslovom, sedaj pa je na podlagi tistih posnetkov nastala otroška igrica. Prvič igram za najmlajše. Tako iskrenega občinstva še nisem srečal. Na eni od predstav mi je mala punčka zabrusila, medtem ko govorim o tem, kako rad imam čokolado: 2Ni čudno, da si tako debel.«
Torej spet navdušujete najmlajše, kot ste to počeli s Periskopom, legendarno mladinsko televizijsko oddajo. Se je radi spominjate?
Gojc: Seveda. Periskop je bil za malo večje! Zvonka je bila pri Periskopu kostumografinja.
Sta se torej tam povezala in zaljubila?
Gojc: Zaljubila sva se pri filmu Sonce sije na visokem nebu, kjer je bila Zvonka kostumografinja. To je bilo leta 1986.
Zvonka: Gojca sem sicer že leto prej spoznala na televizijskem hodniku, ko sem delala TV-dramo. Takrat mi je prišel naproti v usnjenem suknjiču izpred vojne, pravem udbovskem. In jaz sem potrebovala natanko tak suknjič v tisti drami, zato sem ga prosila, ali mi ga posodi.
Torej ste ga najprej slekli!
Zvonka: Najprej sem ga slekla, res je. (smeh) Gojc je bil zelo prijazen in mi ga je bil pripravljen posoditi, samo da mu najdem nadomestni suknjič, in to sem tudi naredila. Suknjič sem mu potem vrnila in nato se kakšno leto nisva videla.
Vam je bil že takrat všeč?
Zvonka: Simpatičen se mi je zdelo vedno. Takrat je imel še nekaj las in bil je vitek.
Kako sta si všeč danes, ko se vama poznajo leta, ki sta jih preživela?
Gojc: Hvala za kompliment.
Zvonka: Gojc mi ves čas govori, kako sem lepa, ker me vidi, kako dostikrat preklinjam in govorim, kakšna sem.
Gojc: Meni se zdi, da vsako obdobje daje človeku svojo lepoto. Vse to nategovanje žensk se mi zdi neproduktivno, še zlasti pri mojih kolegicah. Kdo pa bo igral stare ženske, če bodo vse brez gub? Pri Zvonki vidim predvsem lep in bogat obraz.
Zvonka: Jaz s tem nimam težav. Midva se imava res rada.
Iz obrazložitve: Nagrado Milke in Metoda Badjure 2024 je Zvonka Makuc prejela za kostumografije v številnih slovenskih in mednarodnih žanrsko različnih celovečernih filmih, med katerimi se mnogi ponašajo z nagradami filmskih festivalov. Njen prvi film Sreča na vrvici je eno najbolj priljubljenih del slovenske kinematografije in je zaznamoval celo vrsto generacij, bila pa je tudi kostumografinja Varuha meje, prvega celovečernega filma slovenske filmske režiserke Maje Weiss. Slovela je tudi kot mojstrica historičnih kostumografij. Ena izmed njenih najimpresivnejših del je bila kostumografija iz obdobja prve svetovne vojne v filmu Veter v mreži v režiji Filipa Robarja – Dorina, za katerega je bila tudi nagrajena z nagrado Metoda Badjure na Tednu domačega filma v Celju. V filmu Piran – Pirano v režiji Gorana Vojnovića je prav tako ustvarila mojstrovino, ko je pronicljivo prepletala obdobje druge svetovne vojne z današnjim časom. V svoji zbirki ima tudi zaslugo za najprestižnejšo nagrado v svetu filma, nagrado Ameriške filmske akademije oskar, saj je oblikovala kostumografijo za film Nikogaršnja zemlja režiserja Danisa Tanovića. Poleg umetniškega ustvarjanja na filmu je ustvarila niz kostumografij v domala vseh gledališčih po Sloveniji, sodelovala je z različnimi režiserkami in režiserji, ustvarila je kostumografije za veliko TV-nadaljevank, TV-filmov, TV-dram, dokumentarnih filmov, kratkih filmov in izobraževalnih oddaj.
