Celotna divja 90. leta je preživel v parlamentu kot poslanec, skoraj vse življenje pa s svojo literaturo zdravi amnezijo in depresijo slovenske družbe. Danes eden izmed redkih še živečih literarnih klasikov je med najprodornejšimi glasovi generacije, ki je še doživela veliko vojno in ustvarila samostojno Slovenijo. Generacije, v kateri je zbrana večina življenjskih izkušenj naše skupnosti. Pri 84 letih – modrec. Zadosti dolgo na svetu, da se zmore dvigniti nad ta čas in ga osmisliti. Nikoli pa obsojati, samo tega ne. Živahne kovinske oči mu izpod sršečih sivih obrvi sijejo z nezmanjšanim žarom in Tone Partljič, zvedavi sin socialističnega kulaka, je enako poln življenja kot v otroških letih v domači Pesnici. Hvalabogu. Kajti dragocen je in potrebujemo ga.
Katera novica na poročilih vas je nazadnje presunila in zakaj?
Moja draga žena Milka se ob TV Dnevniku in Odmevih še vedno razburja, jaz pa na stvari že gledam z distance. Seveda me odnese v zrak, na primer ko na ameriških volitvah zmaga Trump, a v resnici me najbolj že več let, nemara kakšno desetletje, daleč najbolj pretresejo prizori, ki so dejansko arhetip televizijskega poročanja iz sveta: podoba gorečih, razrušenih stavb, pred katerimi joče otrok. Ki nima pojma, za kaj gre, samo kliče mamo. Ta prizor se ponavlja že desetletja, od Bosne in Ruande do Gaze in Ukrajine. Nemočen otrok, ki bi moral čez čas prevzeti v svoje roke usodo svoje družine in na neki način vsega sveta, pa mu je bilo vse odvzeto. To je v nebo vpijoča krivica, ki me najbolj boli. In sprašujem se, kaj je s človeštvom, da se ne more izviti iz teh večnih ciklov napredka in nazadovanja, kreacije in uničenja; tako je že vsaj od antične Grčije naprej. Sto ali več let se gradi, potem pa pride čas, ko se strastno ruši – zakaj?
»Ljudje, ki so precej pametnejši od mene, ugledni zgodovinarji in filozofi, dokazujejo, da je vojna pravzaprav usoda človeštva. Ta misel mi ne da miru. Ker se bojim, da utegnejo imeti prav.«
Kot pisatelja vas v pomembni meri navdihuje kaos obdobij med obema svetovnima vojnama in takoj po njiju. Ste v dogodkih iz tistih časov našli odgovor na to vprašanje? Ali pa ga vsaj zaslutili?
Te dni se dosti ukvarjam s Prežihovim Vorancem, ki je bil veteran prve svetovne vojne; ko se je ta končala, so bili ljudje prepričani, da je bila ta, največja med vsemi vojnami, tudi poslednja. Avstro-ogrski in turški imperij sta razpadla, zmagoviti zavezniki so pod vodstvom ameriškega predsednika Wilsona razglasili, da ima vsaka nacionalna država pravico do obstoja. Skratka, optimizem se je zdel na mestu – pa je že kmalu potem izbruhnila druga svetovna vojna. In ko se je ta končala, so pretreseni narodi spet verjeli, da se kaj podobnega ne more več ponoviti. Toda ljudje, ki so precej pametnejši od mene, ugledni zgodovinarji in filozofi, dokazujejo, da je vojna pravzaprav usoda človeštva. Ta misel mi ne da miru. Ker se bojim, da utegnejo imeti prav.
Ne, ne smejo imeti. Planet stoji in pade na predpostavki, da je človek v svoji srži bitje svetlobe.
Že, a kljub temu vsake toliko časa pride do kolektivnega izbruha zla, ki okuži celotne države. Danes tako večina Izraelcev v Palestincih ne vidi več ljudi, temveč zgolj prepreke, ki jih je treba za vsako ceno odstraniti – pri čemer je šokantno, da ne zaznajo ironije dejstva, da so nekoč, ne tako davno, nemški nacisti enako gledali na Jude ... Strah me je tega kolektivnega zla; strah me je tega, kar se skriva v človeku – in to ni le svetloba. Prežihov Voranc je v svojih spominih opisoval, kako se je posameznim vojakom povsem zmešalo, ko je prišlo do spopada z bajoneti; ob pogledu na kri, ob občutku, ko so zarili bajonet v nasprotnikov trebuh, so se tako poživalili, da jih je sla po ubijanju držala še dolgo po koncu vojne … Po vojni nikoli ni miru, temveč nastopi obdobje objestnosti zmagovalcev, ki novodobljeno moč izkoriščajo za krvave obračune s poraženimi. In tako je že zasejano seme naslednjega spopada. Krog se vrti, vloge se menjavajo – enkrat si žrtev, drugič rabelj – rezultat pa je vedno enak: ruševine in pred njimi jokajoč otrok.
To obdobje krvave objestnosti se je zgodilo tudi v Sloveniji. Torej je tudi pri nas že zasijano pogubno seme prihodnjih obračunov?
Ne samo pri nas, zgodilo se je in se še dogaja povsod po svetu. Po vsej Evropi so se po koncu druge svetovne vojne dogajale krvave represalije. Pa to ni značilnost našega časa; bizantinski cesar je po neki bitki z bolgarskim carjem Samuelom zajel okoli 10.000 njegovih vojakov in kot maščevanje ukazal, naj jih razdelijo v skupine po sto in v vsaki skupini devetindevetdesetim iztaknejo oči, le enemu pa jih pustijo … Tovrstno ravnanje torej ni značilno le za neko zgodovinsko obdobje in zgolj za določeno ideologijo, temveč je del kolektivne psihe človeštva. Slovenci nismo nikakršna izjema.
Pa lahko literatura in umetnost nasploh kot vest neke družbe pripomoreta k temu, da vendarle dosežemo stopnjo duhovnega razvoja, na kateri bomo prekinili to samsaro kolektivnega porajanja in uničenja? Ne nazadnje tudi vaše pisanje pomaga, da ne pozabimo vzrokov in posledic obeh velikih vojn na Slovenskem.
Tega ne vem. Vsekakor je treba pisati, govoriti resnico, delovati tam, kjer je pravi prostor in ko je pravi čas za to! Ne pa soditi – to nikakor. Pisatelj, umetnik nasploh, pa tudi resnični intelektualec in dober novinar nikoli ne obsoja. Niti najhujšega morilca ne. Dostojevski v Zločinu in kazni ni obsojal Razkolnikova, temveč ga je uspel predstaviti v vseh razsežnostih njegove resnične biti – to je umetnost, to je veličina. Vsak zakaj ima svoj zato in reči nikoli niso takšne, kot se zdijo na prvi pogled. Tudi jaz v resnici ne vem, kako bi se odzval, če bi bila vojna in bi prišli sovražniki, prislonili pištolo moji hčeri na senca in mi rekli, naj izdam odpornike, sicer jo ustrelijo. Lahko pametujem, lahko filozofiram, vem pa ne! In nihče ne ve, dokler ni sam v točno tem položaju. Govorim in pišem, kakor je – obsojam pa ne.
Zato pa to s toliko večjim užitkom počnejo drugi. Javni prostor je zasičen z mnenji in interpretacijami, družbena omrežja držijo pokonci čedalje radikalnejše sodbe, ki jih širijo pozornosti lačni ljudje, večina medijev pa se trudi privabljati občinstvo po principu »slaba novica je najboljša novica«.
Ves ta negativizem, ki sedaj prežema slovensko društvo, se mi zdi grozen! Poglejte samo, kaj delajo z Marto Kos, ker naj bi bila v stiku z nekdanjo jugoslovansko obveščevalno službo. Ona je bila v času socializma novinarka v Nemčiji in jasno je, da je brez tega stika niso spustili čez mejo – to nikakor ne pomeni, da je bila nekakšna zločinka ali špicelj! Takšni postopki so bili tedaj standard. Ni vprašanje, ali so prišli k tebi ali ne – pravo vprašanje je, ali si ravnal oziroma ravnala častno. To je edino, kar šteje. Ne moremo izbrati časa, v katerem živimo, lahko pa izberemo svojo držo v njem.
So k vam kdaj prišli agenti Udbe?
Prišli. Svoj čas, mislim, da je bilo leta 1964, sem dobil neko nagrado angleškega BBC in so mi částili obisk v Londonu. Seveda so me pred tem na Sladkem Vrhu, kjer sem delal kot učitelj, obiskali trije agenti tedanje obveščevalne službe, da so me opozorili pred nekakšnimi namišljenimi četniki in narodnimi izdajalci v Angliji – popolna bedarija. In ko sem se vrnil v domovino, so se omenjeni trije gospodje spet zglasili pri meni. Tedaj so mi prvič rekli: »Tone, kaj če bi se še kdaj dobili in pomenili?« In so mi ponudili, da bi delal za Službo, pa sem jim vedno znova povedal enako: »Za vohuna pa jaz nisem!« In so rekli: »Ah, kakšen vohun neki, pa saj si v partiji, zakaj tako govoriš! Samo prosimo te, da nam sporočiš, če bi kaj takšnega opazil.« Trikrat so me tako nagovarjali in trikrat sem jih zavrnil. Res pa je, da se je našlo precej takšnih, ki so ravnali drugače. Tudi v kulturniških krogih. Ampak spet – ne obsojam.
Toda če se v življenju trudite zavzemati častno držo, potem imate vsaj neko predstavo o tem, kaj je nečastno. Ali ni to sodba?
Že, a jaz sodim po načelih univerzalne etike in morale, ne pa po ideologiji. Kot poslanec sem bil na levi strani parlamenta, pri Drnovšku v LDS. In z vso odgovornostjo rečem: na naši strani smo imeli bedake in barabe in imeli so jih tudi pri SDS; tudi tam so bili, Pučniku navkljub, nekdanji sodelavci Udbe. Zato sem se že davno premaknil onkraj umetnih delitev na leve in desne, ki pa so danes celotna vsebina slovenske politike. To je razlog, da sem bil tako prijetno presenečen ob nedavnem izstopu Lojzeta Peterleta iz NSi. Ker ni navajal političnih ali ideoloških, temveč etične razloge. Kar je danes žal nekaj povsem nedoumljivega v slovenskem političnem prostoru; takšna drža je skrajno redka, častna.
To pa zato, ker politiko enačimo z menedžerstvom, državo ali občino pa s podjetjem – v takšni logiki je prostor le za številke, ne pa za »malenkosti«, kot je duša. In javna razprava se zdi kot neskončno zaporedje reklam za to ali ono ideološko blagovno znamko, vsebine pa je čedalje manj.
Poglejva samo program javne televizije – odstotek reklam in raznih prodajnih oken je skrb zbujajoče visok in še narašča. Potem so tukaj razni šovi, kuharske in pogovorne oddaje … Kje pa je kultura? Na minimumu, in to na javni televiziji. Verjetno je tudi drugod po razvitem svetu podobno, podobne nadaljevanke, podobni šovi; takšni so pač globalni trendi in zato me ne čudi, da so tudi slovenski mediji – vključno z nacionalko – tako slabi. In ne da vam piham na dušo: v Jani še vedno najdem kaj, kar je zame vredno branja. V vsaki številki.
No, to pa dobro dene, lepa hvala! Ampak povejte mi, kako težko se vam je pri 84 letih znajti v družbi, ki se spreminja praktično z danes na jutri? Bliskovite tehnološke spremembe tako hitro in silovito spreminjajo družbena razmerja, vloge in identitete, da je zelo lahko izgubiti stik z njimi.
Jaz pa nisem povsem prepričan, da je čisto tako. Dovolj dolgo sem že na svetu, da začenjam zaznavati te cikle, o katerih sva govorila na začetku; vse, kar se sedaj dogaja, se je že večkrat zgodilo, le da v drugačni obliki. Vse teče, so rekli stari Grki. In če poznaš zgodovino, resnično poznaš, se lahko orientiraš v katerem koli času. Če pa imaš spomin zlate ribice in živiš v prepričanju, da je tvoja generacija izjemna in nenadomestljiva, potem te slej ko prej pograbi panika, ko vidiš, kaj se dogaja.
Kaj pa tedaj, ko smo se odločili za kapitalizem? Ste ob osamosvojitvi vedeli, v kaj se spuščamo?
Ko sem leta ’90 prišel v parlament, nisem mogel verjeti, kako so vsi samo šimfali socializem in hvalili kapitalizem kot najboljše, kar se nam je lahko zgodilo. Meni pa se je zdelo, da vse le ne more biti tako rožnato. Ivan Oman mi je govoril: »Partljič, vam se pozna, da ste še mlad in da ste bili v partiji. Kaj mislite, da bo slovenski lastnik postal podoben ameriškemu kapitalistu? Ne, naš tovarnar bo odgovoren do delovne sile, ker naši direktorji so drugačni!« Oman je bil pameten in pošten človek – pa mi je takšne kvasil. Reči hočem, da so tedaj vsi tako naivno štartali v to zgodbo, jaz pa sem še kar spraševal: »Če bo propadla neka velika tovarna in bo šlo na cesto na tisoče delavcev, kdo bo poskrbel zanje? Trg? Kapitalist?« Tako sem videl te stvari tedaj in tako jih vidim še danes.
Pa je kriv kapitalizem sam po sebi ali smo imeli tedaj vsi skupaj pač nerealna pričakovanja? Zaradi katerih sedaj pozabljamo, da nam je novi sistem prinesel tudi marsikaj dobrega, na primer višji standard, svobodo govora, odprte meje …
To je res. Čudim se, ko slišim ljudi govoriti, da smo jim politiki obljubljali, da bo Slovenija nekoč druga Švica. Ne spomnim se, da bi kadarkoli slišal kakšnega poslanca zatrjevati takšne reči, temveč se mi zdi, da so ljudje na neki točki sami od sebe razvili to pričakovanje. A dragi moj, to so iluzije. Denar prihaja od Mednarodnega denarnega sklada, od Svetovne banke ali od Evropske centralne banke. Odločitve se sprejemajo drugje, direktive prihajajo iz Bruslja in Strasbourga, moč je skoncentrirana v centrih, ki nimajo zveze z nami. Ni odvisno od nas, ni odvisno od naše stranke, ni odvisno od naše države, temveč od velikih, ki imajo kapital.
Kaj pa lahko storimo Slovenke in Slovenci sami? Nekdanji predsednik republike Milan Kučan je prepričan, da potrebujemo nov veliki nacionalni projekt, ob katerem se bomo poenotili.
Osnovna zmota med Slovenci in Slovenkami je, da je politika tako nesposobna in skorumpirana, da se z njo ne splača več ubadati. Sam sem bil poslanec državnega zbora celih 14 let; že v prvem mandatu sem bil izvoljen z lepo večino, kar menda pomeni, da sem bil vsaj v tistem trenutku med narodom priljubljen. A jebemti, nisem bil še dva tedna v parlamentu, pa sem že poslušal ljudi, kako ne morejo verjeti, da so med toliko kandidati in kandidatkami v državni zbor poslali ravno 90 največjih idiotov. »A tudi ti, Tona, si se prodal in si letel kot svinja h koritu?« so mi govorili – tudi v žlahti. Poslušajte, še zdaleč ne mislim, da v parlamentu sedijo samo pametni in častni ljudje, ne razumem pa, zakaj bi predstavljali ravno jagodni izbor goljufov in bebcev. Da ne govorim o ministrih in sekretarjih, za katere se med rajo spet sveto veruje, da ne počnejo drugega, kakor kradejo.
Saj je logično, mar ne? Politiki so od nekdaj pod drobnogledom, obenem pa je javni prostor tako histeriziran, da trza samo še na negativnost.
Logično, ja. In potem je za vse slovenske križe in težave, resnične ali pa namišljene, krivih kakih 500 ljudi, ki izvajajo državno politiko, mi vsi drugi pa smo izključno svetniki in garači. Ampak glej ga zlomka, kako pa me je potem opetnajstil mali človek, ki mi je prodal avto, ki naj bi imel 120 tisoč kilometrov, moj mehanik pa je samo odprl pokrov in se zarežal: »Vsaj tristo tisoč!« Kako pa me je potem nategnil vodovodar, ki mi je za malenkostna dela obračunal takšen znesek, da glava peče? In potem bosta ta prodajalec avta in ta vodovodar prva vpila, kako je v Sloveniji vse skorumpirano in kako so vsi politiki govno … Jaz pa pravim – vsi smo bolj ali manj enaki. Ne, ni tistih 500, ki izvajajo oblast, kaj posebej slabih, temveč ima vsak človek v sebi tako dobro kot zlo. In kot sem rekel že prej, šteje le, ali v ključnih trenutkih popustiš ali pa ravnaš častno. Niso samo poslanci in ministri tisti, ki te lahko nategnejo – nategnila te bo tudi branjevka na tržnici in še trznila ne bo pri tem. Nehajmo se sprenevedati in venomer iskati krivdo pri drugih; raje prevzemimo svoj del odgovornosti za izboljšanje stanja. Vsak izmed nas! Ne pa, da si izbiramo posamezne družbene skupine, ki so nam pač antipatične, in jih obsojamo preko palca.
Kaj nas čaka, če se ne bomo spametovali?
Marx je začel svoj Komunistični manifest z besedami: »Prikazen straši po Evropi – prikazen komunizma.« Jaz pa bi to misel za danes dopolnil takole: »Vmes pa po svetu pleni pošast – pošast kapitala.« Bojim se, da smo prišli tako daleč, da smo že na pragu globalne katastrofe, ki bo sprostila nakopičene tenzije in prinesla očiščenje. Upam, da ne jaz in ne moji otroci še ne bomo tega doživeli.
