Zdaj v svoj krog znancev poleg Obamovih štejete še Oprah, pa Diane von Fürstenberg … Vas to imponira?
Ne, zame je ena najpomembnejših vrednot, da se do vseh vedemo enako in spoštljivo. Sicer pa mi je vedno v čast, ko imam priložnost naše delo predstavljati različnim ljudem po svetu, tudi tistim, ki jih pozna cel svet in sem jih kot otrok gledala po televiziji, kot sem Oprah. Vsa ta srečanja so zame predvsem potrditev, da je tvoje delo lahko opaženo in ima učinek, tudi če »samo« delaš s skupino prijateljev in hočeš nekaj spremeniti na bolje. Da si lahko navdih ljudem po svetu tudi iz te majhne lepe Slovenije. Zame je to vedno predvsem priložnost, da prenesem glas o krasnih ljudeh in solidarnosti v Sloveniji po svetu in da naše delo pomeni navdih za druge.
Ste se kdaj počutili, kot da bi sanjali, glede na to, da so se vam v nekaj letih zgodile res velike stvari?
Pravzaprav ne, ker so me vzgajali, da mi te stvari ne pomenijo prav veliko. Zame je Oprah enako človek kot krasna gospa, ki čisti hodnik bloka, v katerem je naša pisarna. Spoznavam veliko ljudi, ki so imeli privilegij početi v življenju stvari, zaradi katerih smo vsi spoznali in slišali njihov glas. Na srečanju v Benetkah sem se družila z Nobelovo nagrajenko za mir Leymah Gbowee, ki je nagrado s še dvema ženskama dobila za svoje prizadevanje, ki je privedlo do dokončanja državljanske vojne v Liberiji. S seboj je imela najstniško hčer, ki je vedno, ko je ta Nobelova nagrajenka predavala, sedela v prvi vrsti in zavijala z očmi.
Dobila sem povabilo iz Obamove fundacije, da bi bila strateška svetovalka udeležencem njihovih programov za snovanje kampanj, kar je zame velik šok, saj sem bila šele pred tremi leti jaz tam na šolanju! Zdaj pa me že želijo za učiteljico!
Ob tem sem se res dobro zabavala. Lahko imaš Nobelovo nagrado za mir, ampak na koncu si za najstnico samo mama, ki ji gre na živce, da že stotič posluša isto zgodbo. (smeh) Podobno mi je pred prvim daljšim pogovorom z Obamo rekla mentorica iz Obamove fundacije: »Veš, Nika, na koncu je tudi on samo oče, ki gre na živce svojima najstniškima hčerkama.« Odnos, da je vse ljudi treba obravnavati enako glede na njihova dejanja in ne glede na to, »kdo so«, imam privzgojen od otroštva in srečo imam, da na življenjski poti srečujem ljudi, ki ta odnos še utrjujejo. V resnici me bolj navdušujejo pogovori z ljudmi na terenu o tem, kako vidijo stvari, s kakšnimi težavami se srečujejo.
Imate kdaj občutek, da na vas gledajo podcenjujoče, ker prihajate iz majhne državice?
Pogosto v tujini sploh ne vedo, kaj in kje je Slovenija. To se je v zadnjih letih zelo spremenilo zaradi Luke Dončića in Melanie Trump pa Slavoja Žižka. Sama ne dajem prostora, da bi se do mene vedli podcenjevalno, ker na splošno ne dopuščam podcenjujočega odnosa do ljudi. Sicer pa je moja izkušanja, da ljudje najbolj cenijo ljudi, ki so delavci, ki vlagajo ogromno truda v stvari, v katere verjamejo, in ki lahko pokažejo konkretne rezultate svojega dela. Ponosna sem, da je skupnost, ki je v zadnjih letih nastala okrog Inštituta 8. marec, dosegla marsikaj in da lahko pokaže oprijemljive rezultate, ki so izboljšali življenja ljudi in našo družbo naredili malo bolj pravično.
Imate raje, da vas ljudje podcenjujejo ali precenjujejo?
Raje vidim, da me podcenjujejo. Po zmagi na vodnem referendumu smo se znašli v neprijetnem položaju, ko so vsi kar nenadoma govorili, da smo novo upanje za Slovenijo. Na to smo se odzvali zelo jasno, mi nismo čudežni rešitelji, nimamo čarobne palčke, samo stopili smo skupaj z okoljevarstvenimi organizacijami in z referendumom ustavili škodljiv zakon. Res si ne želim, da se v nas ali kogarkoli drugega projicira, da je »rešitelj«, saj je to nevarno. »Rešitelji« navadno ne rešijo družbenih problemov, prej jih povečajo. Zato sem raje samo »normalna« punca, ki se trudi početi tisto, kar verjame, da je prav.
Spoznali ste nekaj najbolj vplivnih in bogatih ljudi na svetu. Ki se menda borijo za lepši svet. Pa se vam ne zdi, da bi oni in njihovi prijatelji milijarderji lahko zelo hitro rešili večino nepravičnosti, če bi to res želeli?
Res ima peščica ljudi v svojih rokah enormno moč, zato se mi zdi pomembno vedno znova govoriti o tem, da je treba neenakost odpravljati na sistemski ravni, da je treba obdavčiti najbogatejše, odpravljati nepravične privilegije ter razvijati socialno državo, ki edina lahko omogoča enake možnosti vsem. Zdaj sem imela priložnost videti ta svet bolj od blizu – z Oprah sem se srečala kar na domu Diane von Fürstenberg, ene najbolj znanih modnih oblikovalk na svetu, ki je izumila obleko na poklop. In ko vidiš ljudi, ki živijo v palačah in imajo skoraj vse, vidiš, zakaj jim zelo pogosto umanjka uvid v to, kakšno je življenje velike večine ljudi, koliko stane mleko, kaj pomeni, če se elektrika ali ogrevanje podraži za 20 odstotkov …
Živijo povsem izolirano od tega. Načeloma spoštujem tiste, ki se trudijo ohranjati ta stik in se trudijo prispevati k temu, da bi bil svet boljši. Očitno pa je, da so med milijarderji redki sposobni reči: To, kar imam jaz, ni normalno. Ne potrebujem vsega tega in bom deloval drugače. Prizadeval si bom, da delovanje družbe ne bo odvisno od moje dobrodelnosti, ampak bom naredil vse, da sistem in zakoni, ki nam vladajo, postanejo bolj pravični.
Dejstvo je, da bi se, če bi ultra bogate veliko bolj obdavčili, da bi bili še vedno bogati, a ne tako neznansko, kup težav rešilo skoraj čez noč.
To je res. Zato je zelo pomembno ohranjati kritično distanco, se zavedati, da ti ljudje niso popolni, so samo ljudje in ob srečanjih z njimi delati po svojih vrednotah. Na primer: po srečanju z Oprah in skupni večerji so me udeleženke gledale postrani, ker sem namesto druženja šla v kot in delala. Čudile so se, da delam ob taki priložnosti, pa sem povedala, da gre moja kampanja naprej, da imamo odgovornost do projekta in sodelavcev in se ne morem kar ustaviti.
Izjemno občudujem vaše delo in se mi zdi fino, da imate priložnost spoznavati take svetovno poznane ljudi, vidim pa, da so tudi taka srečanja za spletne zlobneže takoj dodatna priložnost, da vas napadajo.
Nimam profila na Twitterju, nimam Tiktoka na telefonu, zato tovrstni komentarji ne pridejo pogosto do mene, ker sem se zavestno odločila, da ugasnem šum okoli sebe, ker ga je bilo preveč … V teh komentarjih in napadih, ki jih večinoma ustvarjajo prek lažnih računov, ni nič dobronamernega. Ne gre za kritiko, ki bi spodbujala razmislek, pogovor o tem, kako kaj narediti bolje, drugače. So samo orodje diskreditiranja, ustrahovanja in utišanja drugače mislečih. Zato se mi zdi zelo pomembno, da sem v svojem socialnem krogu obkrožena z ljudmi, ki mi nastavljajo ogledalo, ki so dobronamerno kritični.
Eden mojih najbolj doslednih kritikov je moja mami, ki me ob mojih poteh vedno znova opominja na širši kontekst, na to, kako so ljudje, ki jih srečujem, uporabljali moč in vpliv, ki so ga imeli, kakšne so posledice njihovih (ne)dejanj in kaj bi lahko naredili drugače. Imam svoje vrednote in pri teh ne bom popustila niti zlobnim komentarjem niti nekim »velikim« imenom ne. Zato si izberimo glasove, ki so okoli nas, saj je pomembno, da nam nastavljajo ogledalo.
Ste tudi vi tem ljudem, ki ste jih imeli priložnost spoznati, nastavili svoje ogledalo?
Absolutno! Maja v Washingtonu, kjer sem dobila Global Leadership Award, ki je ena največjih svetovnih nagrad za aktivistično delovanje, so mi »svetovali«, naj na odru v sprejemnem govoru ne govorim o genocidu v Palestini, a se je meni to zdela pomembna tema in prava priložnost za tak govor. Po govoru so me sicer podprli in sprejeli, kar sem govorila. In to, kar sem govorila na odru, sem govorila tudi na zaprtih srečanjih in pogovorih z nobelovkami in kosilu s Hillary Clinton. Dvakrat sem bila v Beli hiši na sestankih in vedno sem imela na sebi lubenico, ki je ob spletni cenzuri palestinske zastave postala simbol opozarjanja na genocid, ki se dogaja v Palestini. Pomembno se mi je zdelo opozarjati, da se ne strinjam z nekaterimi politikami ameriške oblasti. Vedno poskušam govoriti tudi o širši sliki, o pomenu javnega zdravstva, javnega šolstva, o tem, kako neoliberalni sistem ne dela za ljudi …
V zadnjih letih sem namreč videla tudi, kako pogosto se ljudje samocenzurirajo ob takih priložnostih. Upam si reči, da Inštitut 8. marec, pa tudi mene osebno, spoštujejo, ker nikoli ne okolišim, vedno povem, kar mislim, ampak sem v tem spoštljiva in bom razumela, da ima nekdo drugačno mnenje. Seveda pa od svojega, če na drugi strani ni prepričljivega argumenta, ne bom odstopila!
Nika, povejte mi, kako pa kaže stanju na vašem bančnem računu? Kdo vse vas financira? Saj veste, da vam očitajo, da vas plačujejo različne stranke …
V resnici imam privilegij, da so kampanje Inštituta 8. marec in tudi moje delo, ki sem ga opravljala, prepoznane v tujini in imam možnost, da predavam po svetu in delam pri projektih, ki prenašajo znanja o vodenju kampanj in različnih demokratičnih praksah, in da je to moja služba, od katere lahko dobro živim. Ravno včeraj sem dobila povabili iz Obamove fundacije, da bi bila strateška svetovalka udeležencem njihovih programov za snovanje kampanj, kar je zame velik šok, saj sem bila šele pred tremi leti jaz tam na šolanju! Zdaj pa me že želijo za učiteljico! Zato lahko živim dobro, čeprav od Inštituta 8. marec ne prejmem niti evra in zanj delam v svojem prostem času.
Kdo pa financira Inštitut?
Precej zberemo z malimi donacijami, sistematično se prijavljamo na razpise, predvsem v tujini, nikoli pa se ne prijavljamo na državne ali občinske razpise v Sloveniji. Za to pot smo se odločili po vodnem referendumu, saj se mi je zdelo prav, da delo ekipe ne sme več temeljiti na samoizkoriščanju in da morajo biti ljudje za svoje delo vsaj delno kompenzirani. Pri tem smo bili v zadnjih letih zelo uspešni, saj je naše delo vidno in prepoznano po svetu.
Ponosni smo, da je med podporniki inštituta International Planned Parenthood Federation in da k nam občasno kar same pristopajo fundacije, ki jih zanima, kako bi lahko podprle naše delo, ena zadnjih je skupina fundacij, med katerimi je tudi fundacija modne hiše Chanel. To nam omogoča neodvisnost in distanco od vsake vlade, vsakega ministrstva in vsake občinske oblasti …, da smo lahko kritični in da nas pri delu vodi zgolj vsebina.
Imajo te fundacije, ki vas financirajo, tudi svoje agende, pogoje?
Vsaka fundacija, ki ima razpise, ima idejni in tematski okvir, s kakšnim projektom se na razpis prijavimo, pa je povsem naša odločitev o tem, kaj bi si želeli delati. Če nas pri tem želijo podpreti, nam projekt odobrijo, če ne, pa ne. Pri prijavljanju projektov je tako, da je zavrnitev več kot pozitivnih odgovorov. Smo zelo nepopustljivi in sama ne bi dovolila ne Baracku Obami ne Hillary Clinton ne Oprah, da mi govori ali se vtika v to, kaj naj delamo in kako.
Kaj pa Sorosu? Brala sem že komentarje, da naj bi delali zanj.
Niti Sorosu ne niti ne Viktorju Orbanu ali, kaj vem, Janezu Janši, Zoranu Jankoviću ali Robertu Golobu ne bi tega pustila. Z veseljem sprejmemo podporo za projekte, ki si jih sami začrtamo, pri čemer mora biti vsakomur, ki z nami dela, jasno, da nas vodi samo vsebina in da posegov v avtonomijo ne dopuščamo. Najlepše je, da mi ekipa pogosto ponavlja, da bodo še delali stvari, ki jih delamo, tudi če se zgodi, da ne bi imeli več sredstev. Če smo vodni referendum naredili brez denarja, pa redefinirali kaznivo dejanje posilstva in spolnega nasilja, lahko naredimo še kaj in nas to ne bo ustavilo!
Koga se pa vi bojite?
Jaz se ne bojim nikogar. Bojim se teme, letenja z letalom, bojim se tudi občutka nemoči, pa izgube najbližjih.
Ker ste že omenili, da ste zaradi neodvisnega financiranja kritični tudi do vlade, mi povejte, kako danes gledate na premierja?
Ta vlada je imela najboljši izhodiščni položaj od vseh dosedanjih vlad, ker je imela največja vladna stranka največ poslancev do zdaj. Vanjo je bilo položenega veliko upanja, to pa je velik izziv za vsakogar. Uspeh te vlade bo odvisen od tega, ali ji bo uspelo rešiti javno zdravstvo ali ne, ali bo varovala javno šolstvo, ali bo naredila viden korak na področju dostopnosti stanovanj in z velikim socialnim projektom investirala v ljudi še pred koncem tega mandata. Čeprav je časa vse manj, ima še vedno možnost upravičiti zaupanje ljudi.
Vlado vodi Robert Golob, ki je v prejšnji službi bil tako uspešen, da je dobil kar milijon evrov nagrade. Kakšne sposobnosti ima človek, ki v enem letu zasluži milijon, kolikor večina ne bo zaslužila v celotni delovni dobi?
To je velik in nepredstavljiv znesek. In takšne plače menedžerjev na splošno nimajo prav veliko s sposobnostjo. Trenutno pa ima službo, kjer bomo volivci in volivke čez leto in pol presojali, ali sta on in vlada uresničila predvolilne obljube, ali bomo živeli bolje, bomo bolj socialna država, bodo stanovanja bolj dostopna, si bo lažje ustvariti družino, se bo javno zdravstvo rešilo pred sesutjem, ki ga želijo vsi, ki v njem ne vidijo temeljnega sistema družbene solidarnosti, ampak prostor za dobiček. Zadnje tedne ne mine dan, ko se ne bi spomnila na Anito Ogulin, ki mi je bila zelo blizu, ker smo skupaj delali številne projekte, ker smo skupaj »fajtali«, ker sva skupaj razmišljali, kako se sistemsko lotiti revščine …
Vlada ni samo Robert Golob, so tudi ljudje okoli njega, so tudi ministri. Vsi ti bi morali še enkrat prisluhniti Anitinim besedam, prebrati, kaj je govorila v intervjujih, in slišati, kakšne so resnične zgodbe ljudi, saj si verjetno v svojih mehurčkih ne predstavljajo, s kakšnimi težavami se dnevno spopadajo ljudje v naši državi. Sama se ves čas zavedam, da živim dobro življenje, zato se še bolj trudim videti in razumeti stiske drugih.
Ampak kakšne sposobnosti ima človek, ki dobi za eno leto dela milijon? Je ta človek tisočkrat boljši od vseh nas, ki dobimo toliko manj? Ker če recimo zaslužimo tisoč evrov na mesec, to pomeni, da bi mi morali za ta denar delati 83 let! Kaj torej obvlada človek, ki je vreden toliko več?
Naša plača nikakor ne določa naše vrednosti! Da nekaj ni v redu, kaže že primerjava, ki ste jo dali sami. Pri čemer so ekscesi po svetu še večji, menedžerji dobivajo desetmilijonske nagrade in delniške opcije, tudi tisti, ki zafurajo podjetja, so pogosto nagrajeni z milijonskimi »zlatimi padali«. Vprašati se je treba, kakšen sistem imamo, da dovoljuje take nagrade ter razlike v dohodkih in premoženju, pa tudi, kako je možno, kot je nekoč poudaril eden najbogatejših zemljanov Warren Buffett, da je efektivna stopnja, po kateri je obdavčen njegov dohodek, nižja kot obdavčitev njegove tajnice.
Kaj narediti, da se te neenakosti in prenos družbenega bogastva od nižjega in srednjega sloja k odstotku najbogatejših, ki ga spremljamo zadnja desetletja, ustavijo, kako doseči pravičnejšo redistribucijo, ki bo odpravila revščino in vlagala v razvoj, od katerega bomo dostojno živeli vsi, je tisto, s čimer bi se morali ukvarjati. Ljudje, ki imajo položaj, pa bi se morali zavedati, da je življenje, ki ga živi višji srednji sloj ali višji sloj, življenje, ki ga živi manjšina. Večina ljudi se trenutno ukvarja z vprašanji, kako plačati položnice, kako preživeti, ker so morali dati 200 evrov za šolske potrebščine, pa kako preživeti rast cen najemnin, kako preživeti podražitve hrane …
V Inštitutu nam upokojenke povedo, da ne jedo vsak dan tople hrane, ker so cene toliko zrasle, da si tega ne morejo več privoščiti. Tudi če imaš srečo, da živiš bolje, je tvoja naloga, sploh s privilegirane pozicije, da ne ostaneš v lastnem mehurčku, ampak se boriš, da bodo dostojno živeli vsi.
Postavili smo si ambiciozen izziv: premakniti Evropsko unijo, da bi končno naredila to, kar je v njeni moči – ženskam zagotoviti svobodo odločanja o lastnih telesih.
Vaša kampanja se počasi približuje cilju. Še 355 tisoč podpisov potrebujete. Ste veseli?
Ne še. (smeh) Imeli smo res ambiciozen cilj, da zberemo milijon podpisov v mesecu in pol, do evropskih volitev. Želeli smo, da bi nov sklic evropskega parlamenta in novo evropsko komisijo na mizi pričakal predloga za varen in dostopen splav za vse v Evropi, ki ga potrebujejo. Izkazalo se je, da je to nemogoče, tudi zaradi zelo praktičnih omejitev, kot je delovanje spletnega sistema za zbiranje podpisov, za katere pred zbiranjem nismo vedeli.
Vseeno nam je v tem zelo kratkem času uspelo zbrati pol milijona podpisov, kar pred nami ni uspelo še nikomur. Je bilo pa to zelo naporno, tudi sami smo si naložili precej pritiska. Ker sem kampanjo delala v prostem času, ob številnih drugih delovnih obveznostih, sem imela po prvem delu občutek, da fizično ne morem več. Čez poletje smo na novo zastavili kampanjo. Tudi v inštitutu se je zgodilo nekaj sprememb.
Začele smo pred osmimi leti, tako da so študentke v tem času postajale ženske, nekatere si želijo družino, nekatere pa drugačno, bolj mirno življenje, pridružujejo se nam novi ljudje, ki jih je treba uvesti. Zdaj se trudim, da si ne bi naložili takega pritiska, saj je za zbiranje podpisov čas do konca aprila prihodnje leto. Je pa res, da ne bom mirna, dokler ne bo 1.000.000 podpisov. Še vedno se kdaj sredi noči zbudim in razmišljam, od kod vse bi še lahko prišli podpisi …
To delo torej zelo vpliva na vas, tudi na počutje, kot vidim?
Po dolgo časa imam občutek, da smo na neznanem terenu, kjer veliko stvari ne znamo in kjer se veliko stvari učimo na novo. Postavili smo si ambiciozen izziv: premakniti Evropsko unijo, da bi končno naredila to, kar je v njeni moči – ženskam zagotoviti svobodo odločanja o lastnih telesih. Da premaknemo tisto, kar do zdaj ni bilo premakljivo. Velika večina evropskih pobud ne zbere dovolj podpisov, samo desetim do zdaj je uspelo.
Večina se ustavi pri nekaj tisoč ali nekaj sto tisoč podpisih. Na primer pobuda francoske in belgijske socialistične stranke skupaj z uglednimi ekonomisti in organizacijami za bolj pravično obdavčitev najbogatejših, poimenovana Tax the Rich, se bo žal čez nekaj dni po enem letu zbiranja končala s samo nekaj več kot 300 tisoč podpisi. To je zagotovo najtežja stvar, ki sem jo v življenju delala. Težko je, ker ni evropskega javnega prostora, ker ljudje mehanizma evropske državljanske pobude ne poznajo, ker ljudje ne verjamejo, da evropske institucije pozitivno vplivajo na naše življenje, ker delujemo v 27 različnih državnih sociopolitičnih okoliščinah.
A ob vseh težavah, polnočnih skrbeh, kako kampanjo potisniti naprej, je tudi veliko pozitivnega. Prijateljstva in partnerstva, ki so se spletla. Nepričakovani zavezniki in dejstvo, da so številni ljudje po vsej Evropi to kampanjo vzeli za svojo. 28. septembra na mednarodni dan varnega splava je bilo lepo videti prostovoljce, ki so v kar 20 državah hkrati zbirali podpise, da bi se lahko vsak ženska v Evropi imela pravico svobodno odločati.
Ste si v otroštvu predstavljali, da boste aktivistka, in to celo prepoznavna v svetu?
Kje pa! Kot majhna sem hotela imeti svojo knjigarno. V resnici ne uživam sredi množice ljudi, nimam rada »šundra« okoli sebe niti nimam nobene želje po javnem nastopanju. Zelo rada sem doma in berem. Poskušam prebrati vsaj pet knjig na mesec. Ideja o knjigarni pa se mi je zdela in se mi še vedno zdi zelo romantična.
A življenje se je obrnilo drugače. In zdaj imate pisarne v stavbi, kjer na zvoncu ni niti oznake Inštituta 8. marec.
To je samozaščitni ukrep. Ker nas še vedno napadajo, ker še vedno ne mine teden, da me ne bi kdo na ulici nekam poslal ali mi kaj zabrusil … To je učinek politike in njej podrejenih medijev, ki nas poskuša iz svobodne družbe, kjer se lahko nestrinjamo drug z drugim, a vseeno mirno sobivamo, spremeniti v razklano družbo, kjer v tistem, ki se s tabo ne strinja, vidiš sovražnika, s katerim lahko delaš vse, in pozabiš, da so na drugi strani ljudje. A vseeno je to manjšina, Slovenija je bolj podobna notranjosti naše pisarne s samorogi, bleščicami, veliko smeha, okolje, kjer si sprejet, kakršenkoli pač si. Kjer se trudimo delati dobre stvari, spreminjati stvari na bolje in poskušamo narediti bolj pravičen svet. In to odtehta!
Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi.
