Po samo dobrih dveh letih šahiranja je mala vedoželjnica tudi aktualna državna prvakinja v standardnem šahu. Kako vzgojiš prvakinjo, smo povprašali njena starša Petra in Urško Jakša.
Srečali smo se po tiskovni konferenci v čast slovenskim šahistom, ki so na šahovski olimpijadi zasedli odlično deveto mesto in jim je Ema želela v živo čestitati. To so vendarle njeni vzorniki. Pogovor za Jano je bil njen prvi za medije, je povedala. Odlično se je držala, prav nič ji ni bilo nerodno, če česa ni vedela, sta jo dopolnila mamica in očka.
Ema je družinski šahovski komplet odkrila med epidemijo koronavirusa, prve, začetniške poteze pa ji je pokazal očka. »Čudno navdušena je bila, ko me je premagala,« se je nasmehnil Peter. Skupaj sta potem o šahu raziskovala na YouTubu in preskušala, kar sta se tam naučila. Ker ji je šlo vse bolje, je Peter sklenil, da jo je najbolje vpisati v šahovsko šolo, kajti sam je bil v tej igri prav tako začetnik. Našli so Zmajčka, šahovsko šolo kluba Tajfun – ŠK Ljubljana, prav blizu svojega doma in Emino prvo učiteljico, velemojstrico Ano Srebrnič. Pozneje jo je pod svoje okrilje vzel trener, mednarodni mojster Toni Kos. V zadnjem času, potem ko je bila čedalje boljša, pa se je začela še dodatno izpopolnjevati pri šahovskem velemojstru Mateju Šebeniku.
Veselje, pridnost in poslušnost
Kako zanimiva igra je lahko šah, če ga res znaš igrati, ji je torej najprej pokazala velemojstrica Ana in bila nad malo šahistko prav navdušena. »Da ima veselje, je pridna in rada sodeluje, je rekla, s čimer se je strinjal tudi njen poznejši trener Toni Kos,« je povedal Peter. Maja pred dvema letoma jo je Ana povabila v Rogaško Slatino, na prvi šahovski turnir. »To je bila za vso družino posebna zgodba, saj smo šli tja vsi za ves vikend in se imeli res fino,« sta povedala Peter in Urška. Čeprav je Ema takrat izgubila vseh osem partij, ni bila prav nič razočarana, saj je bil vikend razburljiv – kopali so se, spoznala je nove ljudi in videla, kako takšni turnirji sploh potekajo. Že mesec dni pozneje je bila na državnem prvenstvu v kategoriji deklet do osem let druga in je domov prinesla svoj prvi pokal. Za marsikakšno deklico, ki ima rada bolj dinamične stvari, bi bil šah dolgočasen, Ema pa pravi, da je zanjo dolgočasen edino takrat, ko nasprotnik predolgo razmišlja o svoji naslednji potezi, ona pa že natanko ve, kaj bo naredila. Včasih se tudi dolgočasi, ko se mora učiti končnice – tretjo, zadnjo fazo igre, kjer si je treba zapomniti vzorce. »To je, kot bi se učil lestvice, da lahko igraš klavir. Ene stvari se moraš preprosto naučiti, ker so za igro potrebne, niso pa zabavne,« je pojasnil Peter.
Šah ni za vsakogar
Mora se zgoditi nekakšna ljubezen, moraš začutiti iskrico, da vztrajaš. Ker je tako kot za vsak vrhunski šport tudi pri šahu treba vložiti veliko truda – ogromno ur sedenja, hkrati pa moraš vzdrževati psihično in fizično kondicijo – med partijo pa lahko izgubiš do 600 kalorij, potrebuje otrok na taki poti ogromno podpore staršev. »Uspeh v šahu je kar premo sorazmeren z vloženim trudom. S talentom in brez dela ne prideš nikamor. Doma se veliko pogovarjamo o tem. Za naju je najpomembnejše, da Ema uživa, da jo šah veseli. Otroštvo je za otroka lepo, če počne nekaj, kar mu je všeč, ga motivira in mu prinaša veselje. Šah je lahko zanimiv način preživljanja otroštva. Ema ima družbo na treningih, če kakšno partijo odigramo skupaj, se tudi mi družimo, turnirji in večja tekmovanja so posebna doživetja – vedno se organiziramo tako, da zraven še kaj vidimo,« je pojasnil Peter.
Kdaj potegniti zavoro?
Če bi videli, da Emo vse to dogajanje in tekmovanja spravljajo v preveliko stisko in stres, da preveč posežejo v njeno dobrobit, bi seveda takoj potegnili zavoro in razmislili, ali je zgodbo smiselno nadaljevati. »Problem nastane, če je otrokova dejavnost predvsem starševska ambicija. Sicer bi rekel, da motivacija in cilj pri tem nista uspeh, temveč podpora otroka v tem, kar rad počne, kar pomeni, da moraš tudi ti temu nameniti čas. Pokazati moraš interes za njegovo početje, se z njim o tem pogovarjati. Družina se sčasoma navadi s tem živeti. To je eden od načinov, da otroku odpiraš svet, da vidi, spozna in razvije čim več tistega, kar nosi v sebi. Tudi meni se je s šahom odprl nov svet. Berem o tej igri, igralcih, skupaj kaj pogledamo, se pogovarjamo z drugimi starši, spoznali smo povsem nov krog ljudi.« Če so mesta, kjer so turnirji ali tekmovanja, zanimiva, se odpravi tja vsa družina – na Češko, kjer je bilo evropsko prvenstvo, so odšli vsi štirje. Po nekaj dneh sta se starejša sestra in mama vrnili, Peter pa je ostal z Emo. »Tudi drugi hčerki, ki je velik knjižni molj in prebere skoraj vsak dan eno knjigo, se želiva posvetiti.«
Ne kritizirajte porazov!
Ema s trenerjem trenira trikrat na teden po tri ure, sicer pa eno uro na dan. Ker je to pretežno sedeč šport, kjer igralci, kot rečeno, porabijo veliko energije, morajo biti za ta šport tudi fizično dobro pripravljeni. Jakševi se zato veliko gibljejo, hodijo, Ema celo pravi, da se bo udeležila otroškega dela prihajajočega ljubljanskega maratona. Pomembna pa je tudi psihološka priprava. V šahovskih partijah je veliko stresa, ki ga moraš obvladati. Ema ima veliko srečo, da je njena mama psihoterapevtka.
»Veliko se pogovarjava. Vem, kaj otrok potrebuje ob porazu, pa tudi kakšen pogovor je dobrodošel ob zmagi. O tem, kakšno podporo lahko starši nudimo, predvsem kadar otrokom ne gre, sem predavala tudi staršem drugih šahistov. Najpomembneje je, da so vedno ob svojih otrocih, ne glede na to, kaj se zgodi. Da ne kritizirajo, ko je otrok poražen, da razumejo njegovo stisko in žalost, kar je težko, ker smo tudi mi dostikrat osebno vpleteni,« je razložila Urška, ki se sicer ukvarja z zakonsko in družinsko terapijo. Ema se za zdaj s porazi precej dobro spoprijema – jih začuti, ampak preboli. Potrebuje pet minut, da prediha jezo, potem spet zna naprej zmagovati. »Na evropskem prvenstvu v Pragi so igrali devet kol – vsak dan eno. Prva štiri so bila zmaga, poraz, zmaga, poraz. Potem pa smo vse igre še enkrat pregledali, s trenerjem sta se pogovorila, kaj ni bilo v redu, in se dobro pripravila za naslednje partije – in potem je Ema zmagala vseh pet naslednjih kol,« je povedal Peter. Na tem turnirju standardnega šaha je bila na koncu četrta, kar je bil zelo lep uspeh. V hitropoteznem šahu je bila tretja, v pospešenem pa je zmagala – in se tako zapisala v zgodovino slovenskega šaha.
Luštno je zmagati
Emina starša sta prepričana, da šah človeka nauči odločati se – na podlagi tega, kar vidiš, se moraš vedno za nekaj odločiti. Vse je v tvojih rokah, in to ti potem pomaga tudi naprej v življenju. Ema, ki obiskuje 5. razred OŠ dr. Vita Kraigherja v Ljubljani, poleg šaha rada igra odbojko, riše in igra klavir. S prijateljico iz soseske pa tudi radi kakšno ušpičita, tako da ima resnemu šahiranju navkljub še vedno dovolj prostega časa. Kljub temu pa je vsaka naslednja pot, ki jo načrtujejo, vedno novo malo doživetje. Zdaj se z mamo že veselita svetovnega prvenstva ob italijanski jadranski obali novembra.
»Vedno se trudimo, da naredimo življenje čim bolj polno, da šah ni samo obveznost,« pravita njena starša. Emini največji vzorniki so trenutno najboljši šahist na svetu Magnus Carlsen, v Sloveniji pa Laura Unuk in Zala Urh. »Predvsem želiva, da bi Ema v šahu uživala, pri tem jo podpirava in skušava ustvariti primerno okolje, da bo uresničila svoje želje.«
Ema pa preprosto pravi, da je šah luštno igrati, ker dobiš pokale in medalje in si vesel, kadar zmagaš!
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
